Lesna biomasa je najstarejši in preizkušen energetski vir, ki pa so ga v dvajsetem stoletju marsikje zamenjali drugi viri (nafta, plin, premog), ki močno onesnažujejo okolje s toplogrednimi plini in so na voljo le v omejenih količinah. Raba lesa za energetske namene dobiva v zadnjem času nov pomen tudi v Sloveniji predvsem zaradi recesije, zadnja leta pa so povečanje rabe označevali različni vzroki, kot so zaveze Slovenije k zmanjšanju izpustov CO2, nujnost povečanja samooskrbe države z energijo, ohranjanje poseljenosti in spodbujanje razvoja podeželja, preprečevanje nebrzdanega zaraščanja kmetijskih površin, nujnost povečanja izkoriščanja drobne lesne biomase in lesnih ostankov, intenziviranje gojitvenih del v gozdovih in izraba tako pridobljenega lesa ter omogočanje gospodarne rabe gozdov tudi manjšim lastnikom.
Lesa kot energetskega vira ob trajnostni rabi nikoli ne zmanjka in kot obnovljiv vir energije ne onesnažuje okolja. Kurjenje lesa ne prispeva k povečanju koncentracije CO2, saj v celoti ostaja v krogu rast drevesa–kurjenje drv–rast drevesa. Ob visokih izkoristkih kotlov in majhnih izpustih sta pomembna tudi lokalni izvor in dosegljivost goriva, kar je pri lesu zagotovljeno.
Načinov energetske rabe lesne biomase je več, v grobem pa ločimo daljinske (toplarne za cela naselja), skupinske (za nekaj hiš v strnjenem naselju ali delu vasi, nazivne moči do 1 MW) in posamezne – individualne (posamezna hiša in nanjo vezani objekti, nazivne moči do 100 kW).
Izvedbe
Sodobne peči za kurjenje lesa dosegajo izkoristke nad 90 odstotkov, izpusti pa so na ravni izpustov peči na kurilno olje ali plin oziroma celo manjši. Zagotavljajo izrabo različnih virov lesne biomase iz gojitvenih in varstvenih del, vseh drevesnih vrst in ostankov predelave lesa. Pri samih pečeh za kurjenje ločimo glede na kurivo: peči na sekance (s sekalniki drobno sesekan les) s samodejnim dovajanjem kuriva, peči na polena z ročnim nalaganjem in peči na pelete (stisnjen zdrobljen les). Peči na polena in peči na pelete so primerne za individualno rabo, peči na sekance pa tako za individualno kot skupinsko in daljinsko rabo. Za vaška okolja in posestnike gozdov je imelo v preteklih letih izrazito prednost kurjenje z lesnimi sekanci (mehanizirana priprava in transport, samodejno polnjenje peči, izraba drobnejših lesnih sortimentov itn.), v zadnjem času pa vse bolj prihaja v ospredje, če tako rečemo, »tradicionalno« kurjenje polen v sodobnih pečeh z večjimi kurišči. Sekanci imajo namreč to slabost, da je za njihovo pripravo potrebno relativno veliko dela in strojne opreme, poleg tega potrebujemo tudi večje skladišče, hkrati pa je res, da je na ta način mogoče izkoristiti praktično vsakršen les, tudi manjvreden, ki se sicer najpogosteje zavrže ali zgnije v gozdu.
Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj je v preteklih letih les kot kurivo vse bolj izgubljal pomen in so fosilna goriva prodirala celo v vaška okolja, čeprav je Slovenija ena najbolj gozdnatih dežel? Vzrok je v negospodarnosti kurjenja lesa v primerjavi s fosilnimi gorivi. Poleg same cene fosilnih goriv sta tu zamudno, umazano in neavtomatizirano delo pri pripravi in kurjenju lesa po klasičnih metodah (polena), predvsem pa velika razlika v nabavni vrednosti sodobnega kotla na lesno biomaso v primerjavi s kotlom na ekstra lahko kurilno olje.
Vrste lesne biomase so polena, sekanci, peleti, žagovina … Polena zahtevajo največ fizičnega dela pri pripravi in pri samem nalaganju kotla, prednost pa je ta, da ne potrebujemo posebnih strojev in orodja za pripravo drv. Razen seveda tistih, ki so že tako skoraj na vsaki kmetiji (motorna žaga, traktor s prikolico, cepilnik, sekira …). Kotel na polena zavzema manj prostora kot na primer kotel na sekance ali pelete, potreben pa je prostor za sušenje in shranjevanje polen. Les listavcev (bukev, hrast) je trši od lesa iglavcev in ima tudi večjo kurilno vrednost na prostorski meter.
Lesni sekanci ponujajo višjo raven udobja pri oskrbi ogrevalnega sistema kot sistem na polena. Za izdelavo sekancev pa potrebujemo poseben stroj, sekalnik. Njegov nakup za lastno uporabo ni ekonomsko upravičljiv, smiselna pa je izposoja ali skupni nakup več uporabnikov. Druga možnost je, da nam lastnik takega stroja pripravi sekance iz našega lesa ali pa da sekance kupimo pri ponudnikih na trgu. Pri odločitvi za nakup peči na sekance je pomembno tudi to, da imamo dovolj velik prostor za postavitev zalogovnika za to vrsto lesne biomase in seveda samodejne dozirne naprave.
Najvišjo stopnjo udobja pri nalaganju peči ponujajo lesni peleti. To so čepki iz stisnjenega lesnega prahu, premera okoli 6 mm in dolžine 20 mm. Njihova kurilna vrednost (na enoto prostornine) je višja kot pri sekancih. Poleg tega zalogovnik za pelete zavzema manj prostora, mora pa biti zaščiten pred zunanjo vlago, kar pri sekancih ni pogoj. Peleti so bolj sipki in jih lahko prečrpavamo po ceveh in transportiramo v cisternah, podobno kot lahko kurilno olje.