Nakup takega sprejemnika lahko povzroči obilo neprijetnosti, ker obstaja več standardov za digitalno televizijo, ki se lahko prenaša prek različnih medijev, obstaja pa tudi več načinov kodiranja. Slovenija uporablja sistem MPEG-4, in ker večina evropskih držav uporablja standard MPEG-2, so na trgu v tujini digitalni sprejemniki, ki so nezdružljivi s slovenskim standardom. Tudi če ga podpirajo, se utegne primeriti, da ne podpirajo kodiranja zvoka AAC. Taki sprejemniki so pogojno uporabni za sprejem v Sloveniji in pri nakupu je torej potrebna še posebna pozornost!
Lahko pa si bodo po želji, seveda če jim denarne zmožnosti dopuščajo, omislili nov sprejemnik z vgrajenim sprejemnikom (iDTV). Tisti, ki bodo morali kupiti sprejemnik za digitalno prizemno televizijo, naj bodo pozorni na ustrezne oznake. Takšen sprejemnik mora podpirati standard MPEG-4 (H.264 za sliko in AAC za zvok).
Digitalno televizijo bomo sprejemali oziroma gledali tudi na druge načine. Pri kabelski televiziji signal potuje prek koaksialnega kabla ali optičnih vlaken in uporabniki te televizije imajo v stanovanjih kabelski priključek. Na istem priključku lahko sprejemamo več kanalov in tudi širokopasovni internet.
Pri satelitski televiziji je oddajnik nameščen na satelitu nekje nad nami, v tako imenovani geostacionarni orbiti. Iz televizijskega studia potuje signal do satelita, za sprejem takšnega programa pa imajo uporabniki običajno na strehah, veliko jih ima tudi na oknih in balkonih, postavljene ustrezne parabolične antene, ki zbirajo in okrepijo televizijske signale ter jih po koaksialnem kablu pošljejo do sprejemnika (STB), priključenega na klasični televizor.
Sodobnejši način prenašanja digitalne televizije je IP DTV, ki se pošilja po širokopasovnem internetnem omrežju (npr. Siol, Amis...). Za njen sprejem je končni uporabnik priključen na telefonsko ali optično omrežje in potrebuje poseben sprejemnik (STB-/TV-komunikator), ki digitalne signale sprejme in jih prek ustrezne povezave prikazuje na klasičnem TV-sprejemniku.
