Med drugo svetovno vojno (leta 1943) je Josip Klemenčič umrl, a je njegovo vizijo nadaljevala žena Marija. Po drugi svetovni vojni je bilo podjetje seveda nacionalizirano, prestalo je še veliko sprememb, vendar tudi zdaj, v tržni ekonomiji še vedno zgledno posluje. O tej več kot le zanimivi poti smo se pogovarjali z direktorjem Stjepanom Krsnikom.
Kako se je lahko zasebno podjetje razvijalo v državni lasti?
Ja, po vojni je bilo ustanovljeno državno podjetje Keramika, ki je samostojno delovalo do leta 1981, ko se je moralo po politični liniji priključiti dolenjskemu gradbenemu velikanu Pionir Novo mesto, češ, saj zidanje peči sodi h gradbeništvu. Do tega leta je tovarna vse delala ročno, torej ročno oblikovala pečnice in jih žgala v klasičnih komornih pečeh na drva, za kar je bilo potrebnih 1000 kubičnih metrov drv na leto. Leta 1984 je bila uvedena prva sprememba tehnološkega postopka, ko smo začeli oblikovati pečnice strojno, spremenili smo maso, način žganja in uporabljali stabilne nesvinčene glazure. Tudi električno žganje v pasažni peči je bistveno skrajšalo ves postopek.
To pomeni, da ste več in hitreje proizvajali!
Takrat smo res delali velike serije in to predvsem za jugoslovanski trg, kar se je po osamosvojitvi izkazalo kot slabo. Zato smo morali spremeniti poslovno miselnost, saj se je spremenila tudi struktura kupcev, ki smo jih našli doma in v tujini. Ker je peč med drugim tudi izraz individualnosti pri opremljanju interierja, smo se morali preusmeriti z velikoserijske proizvodnje na proizvodnjo za individualnega kupca. Pri tem smo zamenjali tudi surovino, to je glino, ki smo jo najprej kopali tako rekoč na domačem dvorišču, na Marofu, kjer je bil velik glinokop zelo kvalitetnega koalina, ki so ga uporabljali tudi za druge izdelke iz keramike. Pri iskanju novih dobaviteljev smo med drugim nabavljali koalin v Šabcu, a smo zaradi vojne ostali brez teh osnovnih surovin. Zdaj uporabljamo osnovno maso iz uvoza, ki je predelana in sestavljena iz 28 različnih vrst glin z že vmešanim šamotom.
Razlagate o pridobivanju tako novih dobaviteljev kot novih kupcev. Kaj pa razmere doma, v Sloveniji?
V začetku 90. let je nastopil čas, da uredimo denacionalizacijske postopke, saj so bili dediči nekdanjih lastnikov upravičeni do vračila tovarne. Ob razpadu Pionirja smo te težave rešili tako, da smo vse nepremičnine vrnili nekdanjim lastnikom v naravi, ohranili pa smo tehnološko opremo in pravice za nadaljevanje proizvodnje. Zaradi tega smo se seveda morali preseliti na novo lokacijo. Pomoč smo našli v takratni Slovenski zadružni banki, saj druge niso zaupale nikomur, ki je izhajal iz Pionirja. Pri tem smo morali zamenjati vse vhodne materiale in tehnologijo visokoserijske proizvodnje za proizvodnjo po naročilu individualnega kupca, kar nam omogočajo nove komorne plinske peči, ki jih lahko kadarkoli prižgemo tudi za manjša naročila, saj postopek žganja traja 24 ur, vse drugo pa do tri tedne. To pomeni, da smo bolj prilagodljivi in vsak izdelek naredimo po zahtevah kupca.
Kako pa se lahko naročnik odloči za neko naročilo, če ni strokovnjak na tem področju?
Razstavljenih imamo okoli 30 peči, od tega jih polovico uporabljamo oziroma so izdelane kot vzorci v funkciji, tako da lahko stranke same spoznajo, kako katera deluje. Z ozirom na želje, potrebe in pričakovanja strank jim naši oblikovalci svetujejo in pomagajo pri izbiri najprimernejšega tipa in oblike peči. Kupec lahko sodeluje pri oblikovanju svoje peči tudi v samem proizvodnem postopku, če želi vgraditi delček lastne ustvarjalnosti.
Tehnologija se spreminja in razvija. Kaj pa oblika in kakovost pečnic?
Z novimi materiali in novo tehnologijo se spreminjajo tudi oblike, velikosti in površinske obdelave pečnic. Sledimo barvnim trendom, oblikovno pa zasledujemo tudi trende v urejanju notranjosti bivalnih prostorov, ob upoštevanju individualnosti vsakega kupca. Pri izdelavi notranjosti posameznih peči in kurišč uporabljamo izključno pečarske materiale, to so predvsem pečarski šamoti in pečarske malte, nato različna kurišča, ki jih lahko vgrajujemo v te peči, in tako naprej. Vse to upoštevamo že pri načrtovanju in oblikovanju nove peči. Še vedno se držimo tradicije lončene peči, ki jo poznamo že več stoletij. Lončena peč je samostojna in neodvisna od drugih virov ogrevanja. Jo je pa danes že mogoče kombinirati z drugimi sistemi ogrevanja, to so denimo toplozračne peči, ki nimajo več klasičnega kurišča. Imajo litoželezno kurišče in del klasične keramične peči.
Kakšno je vaše videnje nadaljnjega razvoja?
Mi vztrajamo pri klasični lončeni peči z znano toplotno akumulacijo, česar kamen in lito železo nimata. Za zadnje velja, ko kurite, je vroče, ko nehate, je konec toplega veselja. Nove tehnologije so prinesle nekaj sprememb, a bistvo ostaja isto. Danes denimo na lončene peči vgrajujemo vratca s steklom, da lahko vidimo ogenj, kar nam daje občutek stika s plamenom kot na prostem, funkcija peči pa je enaka kot pred stotimi leti. Modernizacija je prinesla predvsem to, da vgrajujemo že narejena montažna litoželezna ali šamotna kurišča.
Bistvo lončene peči je šamotno, ne kovinsko kurišče ...
Seveda, to so kuršča, ki so izdelana iz pečarskega šamota in morajo ustrezati določenim pečarskim standardom. Seveda je pomembno, da so dimovodni kanali v notranjosti peči pozidani iz kvalitetnega pečarskega šamotnega materiala.
Kaj pa tehnika zidanja peči? Se je z novo tehnologijo in materiali kaj spremenila?
Starejše peči so bile zidane enoslojno, to je z zunanjo oblogo in notranjim delom, ki sta se držala skupaj. Pri tem so težave povzročali raztezki, ker se je notranjost hitreje segrevala. Nastajale so dilatacijske razpoke, ki sicer ne zmanjšujejo uporabnosti lončene peči in so najbolj vidne na fugah. Dvoslojna izdelava peči, na katero stavimo mi, prepreči morebitne poškodbe pri neenakomernem segrevanju posameznih slojev. Hkrati pa se vsa površina peči segreva enakomerno.
Pravite, da izdelujete peči po željah naročnika. Kaj pa replike že izdelanih peči? Nekaj je cela peč, drugo njeni deli – kot denimo pečnice, ki so najprej vidne ...
Pečnica je res na prvo oko viden element. Zato se s strankami naprej pogovorimo o njihovih osnovnih željah, od videza do uporabnosti. Potem jim z našim znanjem svetujemo. Predlog je pogojen s prostorom, obliko, pohištvom, barvnimi vzorci in tako naprej. Za to imamo svoje oblikovalce, ki prisluhnejo željam naročnikov in njihovih svetovalcev. Mnogi pridejo k nam z arhitekti. Dogovor je pogojen s tehničnimi možnostmi, ki imajo zelo široka vrata, če se tako izrazim. Naši oblikovalci se ves čas izobražujejo o novih tehnikah, materialih, modnih trendih ...
Sodobna stanovanja imajo hermetično zaprta okna. Peč z odprtim ognjem ne sodi v tako stanovanje.
Res je. Toda tudi v takih primerih lahko imamo kurišča z nadzorovanim gorenjem, ki morajo biti zaprta. Izgorevalni zrak pripeljemo od zunaj. Stvar je v bistvu zelo preprosta, le načrtovati jo moramo pred gradnjo. Možnost dovoda zraka in dimovodni kanali morajo biti že prej načrtovani.
Konkurenca na trgu je danes huda. Morda ne toliko pri izvedbi peči kot pri posameznih industrijskih elementih zanje. Kako se vam to pozna pri vašem delu?
Klasično kurišče še vedno prinese v hišo neko intimo, domačnost. Hkrati tak način ogrevanja, če je pravilno načrtovano in izvedeno, prispeva k varčevanju pri stroških ogrevanja tudi več kot 50 odstotkov, saj za to ni potrebna nobena dodatna energija in dodatna kurilnica. Zato nam dela ne manjka.
Ali lahko take peči povežemo s centralnim ogrevanjem?
Sliši se zelo lepo, toda pri tem si vezan na veliko elementov, ki ne prispevajo v taki meri k varčevanju z energijo, kar naj bi bil glavni smoter tega. Poleg drugih tehničnih zapletov, ki se ob tem lahko pojavijo, se zmanjša ogrevalna sposobnost same peči in zopet smo odvisni od električne energije, dnevno sobo delno spremenimo v kurilnico.
Kaj pa prehodna obdobja?
Klasična lončena peč je vedno uporabna, ker ima veliko akumulacijsko sposobnost. Manj je morda uporabna prav v prehodnih obdobjih jeseni in spomladi. Zato poznamo toplozračne oziroma kombinirane lončene peči. Sestavljene so iz litoželeznega kurišča z naravnim kroženjem zraka in klasičnega dela peči, ki akumulira toploto. V prehodnem obdobju torej enkrat zakurimo in pozneje le dodajamo, če je to potrebno. Pri ohlajevanju je za te peči zanimivo, da se kurišče ohladi v pol ure, klasični del peči pa je še naslednji dan topel.