V 12 tednov trajajoči raziskavi je sodelovalo 54 starejših ljudi: 35 izmed njih je pet dni na teden opravljalo program hoje, preostalih 19 pa so strokovnjaki dnevno nadzorovali. Med sprehajalci jih je kar 23 na sprehod povabilo še prijatelja ali ženo, drugih 12 pa se je z avtobusom redno vozilo v zavetišče, kjer so sprehajali pse.
Raziskovalce je presenetilo dejstvo, da so sprehajalci psov pokazali izjemno izboljšanje gibalnih sposobnosti, medtem ko drugi sprehajalci nad vadbo niso bili preveč navdušeni in so zanjo iskali izgovore. Hitrost hoje se je med sprehajalci psov povečala kar za 28 odstotkov.
Psi so vedno za akcijo
»Zgodilo se ni nič presenetljivega,« pojasnjuje Rebecca A. Johnson profesorica in vodja raziskovalnega centra Research Center for Human Animal Interaction na Univerzi Missouri. »Izboljšana hitrost hoje je povezana z zaupanjem v njihove gibalne sposobnosti in ravnotežje.«
Izgovori, izgovori...
»Sprehajalci, ki so se sprehajali skupaj z drugimi ljudmi, so ves čas iskali izgovore, da jim ne bi bilo treba hoditi. V Missouriju je vroče. Pogosto smo jih slišali govoriti: »Oh, kako je danes vroče. Ni mi do sprehoda, je tebi?« pojasnjuje Johnsonova.
»Medtem pa so tisti, ki so sprehajali pse, poskakali z avtobusa in vprašali: »Kje je moj pes? In psi jim niso nikdar odgovorili, da je prevroče. Če želite izboljšati svoje gibalne sposobnosti, je pes najboljši partner.«