Razlika je po navadi v ceni, sintetične barve so nekoliko cenejše. Hitrost sušenja pa je v obeh primerih enaka. Za barvila na vodni osnovi se odločamo tam, kjer želimo brezpogojno zdravo okolje: otroške sobe, otroško pohištvo, kuhinje, jedilnice in podobno.
Bistvena je delitev barv glede na namen uporabe. Pri tem ločimo:
Premaze za les. S sodobnimi premaznimi in zaščitnimi sredstvi za les in lesne proizvode dosežemo zaščito lesenega izdelka pred mehanskimi obremenitvami, vplivi atmosfere in škodljivcev, obenem pa želeno dekorativnost. Barve za les – lazure so premazi, ki so izdelani na osnovi topil ali vode. Podobno velja za parketne lake. V zadnjem času lakiranje parketa ponekod opuščajo in se raje odločajo za redno oljenje, zlasti če gre za plemenitejše, trše in odporne vrste lesenih tlakov.
Barve za kovino. Nezaščitena kovina ima omejeno življenjsko dobo. Največji sovražnik sta voda in zrak. Zato moramo kovinske izdelke na začetku zaščititi z osnovnim antikorozijskim premazom, ki preprečuje rjavenje in staranje kovine. Nato nanašamo pokrivne barve – emajle, ki dajo kovini želen dekorativni učinek. Tudi emajli delujejo zaščitno, saj določeni barvni toni in stopnja sijaja ščitijo kovino pred neželenimi vplivi sonca in dežja. Za zunanjo uporabo so zato primernejši premazi z leskom, ki so odpornejši na omenjene vremenske vplive.
Zidne barve. Notranje in zunanje zidne površine so glede na uporabljen gradbeni material in stopnjo zaključne obdelave zelo različne kakovosti. Po navadi bomo s kitanjem in barvanjem finalizirali površine, ki so zidane iz opeke ali plinobetona ter obdelane z zaključnim ometom različnih kakovosti. Pogosto gre za montažne predelne stene iz mavčno-kartonskih plošč. Če obdelujemo starejše zidne površine, se srečamo z različnimi dotrajanimi apnenimi, disperzijskimi, silikatnimi, silikonskimi ali oljnimi barvnimi premazi. Te je treba v celoti odstraniti. V ta namen je na trgu več različnih kemijskih sredstev, s katerimi je odstranjevanje stare barve precej enostavnejše. Dodajmo še, da so nekateri barvni emajli, ali na osnovi topil ali vode, univerzalni – uporabljamo jih lahko za les in kovine.
Večina notranjih zidnih barv, s katerimi se bomo kot hišni mojstri najpogosteje srečevali, je narejena na osnovi tako imenovanih disperznih veziv. To so polimerne snovi, razpršene v vodi. Za uporabnika je pomembno, da ve, kaj lahko od izbrane barve pričakuje, in se po premisleku odloči za primeren nakup. Proizvajalci delijo notranje zidne barve glede na mehanske lastnosti in glede na videz barvnega filma. Poznamo nepralne bele notranje zidne barve, pralne zidne barve in izolacijske zidne barve. Nepralne bele zidne barve vsebujejo zelo majhno količino veziva, zato niso odporne na čiščenje madežev z vodo in detergenti, so tudi najcenejše. Odporne so le na suho brisanje. Tovrstne barve so primerne za manj obremenjene zidne površine, kot so stropi, spalnice in podobno. Pralne zidne barve vsebujejo več veziva. Posušen barvni film je odporen na pranje z vodo in detergenti, zato pogosto obnavljanje premaza ni potrebno. Bolj so odporne tudi na mehanske poškodbe in odbojne za drobne delce umazanije v zraku: cigaretni dim, saje, prah. Zanje je značilno dobro razlivanje, kar je še posebno opazno predvsem na zelo gladkih in zbrušenih podlogah, tako da strukture valja ali čopiča niso vidne.
Pralne zidne barve so primerne za stenske površine, ki so izpostavljene večjim mehanskim obremenitvam – stopnišča, hodniki, pisarne, otroške sobe, kuhinje, jedilnice in podobno. Poznamo še tako imenovane izolacijske barve – izdelane so na osnovi organskih topil in raztopljenih veziv. Uporabljamo jih za izolacijo madežev, ki jih barve na vodni osnovi ne zmorejo izolirati, saj je večina madežev topnih v vodi (nikotinski madeži, madeži vodnega kamna, ki so posledica izliva vode, dim, katran). Voda, ki jo vsebujejo izolacijske barve, madeže raztopi in v fazi sušenja prenese na površino. Voda izhlapi, madeži pa ostanejo na površini, kjer jih laže odstranimo. Sodobne izolacijske barve so izdelane z minimalno količino cikličnih spojin, zato so zdravju prijazne, v dovoljenih koncentracijah neškodljive ter nimajo intenzivnega vonja.
Zelo pomembno pri vsakem barvanju je, da dosledno upoštevamo navodila proizvajalca, ki so navedena na embalaži. Najpomembnejše je, da predmet ali površino, ki jo želimo obdelati, ustrezno pripravimo na barvanje – osušimo, razmastimo in obrusimo. Barva se mora dobro osušiti, preden nanesemo nov, čim tanjši nanos. V nasprotnem primeru bo barva napokala. In ne pozabimo: varujmo naše zdravje, zaščitimo se z rokavicami in dihalno masko za enkratno uporabo, če so premazi, predvsem laki, močno hlapljivi. Prostor, v katerem barvamo ali lakiramo, naj bo dobro zračen in suh.