Že precej časa smo priča vedno večji energetski in okoljevarstveni krizi. Podnebne spremembe povzročajo preveliki izpusti toplogrednih plinov, ti pa so posledica vedno večjega onesnaževanja okolja zaradi naraščajočega prometa, prevelike rabe fosilnih goriv in premajhne rabe obnovljivih virov. Vse to v prid uspešnega gospodarstva, velike rasti družbenega proizvoda in potrošnje … Ker se vsemu temu ne moremo odreči, smo v začaranem krogu ne samo v Sloveniji, ampak povsod po svetu. Učinkovita raba energije in varčevanje sta še vedno bistveno preskromna.
Neobnovljivi viri energije
V Sloveniji največji del energentov uvažamo. Med njimi je daleč največja poraba fosilnih goriv – nafte, naftnih derivatov, zemeljskega in utekočinjenega naftnega plina ter premoga. Ti neobnovljivi viri energije imajo omejene zaloge in se tudi vse bolj dražijo, hkrati pa so tudi najbolj občutljivi za ekonomske in politične krize ter ekološke (vremenske in druge) katastrofe. To se dogaja predvsem z nafto, pa tudi z zemeljskim plinom, ki je predmet obračunavanj med nekdanjimi republikami bivše Sovjetske zveze, kar posledično občuti EU. Skratka, zanesljivost oskrbe s fosilnimi gorivi je vedno bolj pomembna in je postala je celo nov kriterij pri izbiri načinov oskrbe z energijo. Veliko držav, vključno z EU in Slovenjo, zato želi zmanjšati energetsko odvisnost od uvoza fosilnih goriv in elektrike.
Električne energije na splošno ne moremo prištevati med obnovljive vire energije, razen tako imenovane »zelene« energije (hidroelektrarne, elektrika iz sončnih celic). Pri nas več kot 20 odstotkov električne energije uvažamo. Poraba elektrike nenormalno narašča. Novih večjih proizvodnih zmogljivosti ni na obzorju in jih še nekaj časa ne bo. Zato nas v bodoče čaka še večji uvoz električne energije.
Obnovljivi viri energije
Današnje izkoriščanje sončne energije je v Sloveniji daleč od želenega in možnega obsega. Ogrevanje sanitarne vode in delno ogrevanje stavb s toplovodnimi sprejemniki sončne energije sicer narašča, vendar prepočasi, predvsem zaradi pomanjkanja denarja. Z večjo uporabo sončne energije bi lahko precej zmanjšali uvoz fosilnih goriv.
Pri izkoriščanju sončne energije s sončnimi celicami (fotovoltaika) je glavni problem ekonomičnost. Izkoristek je namreč tako nizek (do približno 15 odstotkov), cene pa še vedno tako visoke, da brez subvencij ti sistemi še nekaj časa ne bodo primerni za množično uporabo. Investicijski stroški so previsoki, da bi te izredno dobre sisteme lahko koristno uporabljali za večje moči. To se je pokazalo pri dosedanjih subvencijah države, kjer ni bilo pričakovanega odziva, čeprav država zagotavlja odkup elektrike po približno štirikrat višji ceni, kot jo plačujemo distribucijski odjemalci v gospodinjstvih. Torej, fotovoltaika kot obnovljivi vir kratkoročno še ne bo mogla pomembneje prispevati k blaženju vse večje elektroenergetske krize, dolgoročno pa je to zelo perspektivna električna energija.
Uporaba lesne biomase pri nas ne narašča tako, kot bi želeli. Lesno biomaso uvrščamo med najpomembnejše obnovljive vire energije, ki bi lahko v večji meri nadomestili fosilna goriva. Med drugim so vzrok izredno visoke investicije za nabavo tovrstnih ogrevalnih naprav (več kot 8000 evrov za kotle na polena in pelete, za sekance pa še precej več), nepovratnih finančnih sredstev države pa samo za lesno biomaso ni. Nekaj zadržkov je tudi v tem, da ljudje nimajo prostora za skladiščenje lesne biomase, še zlasti pri nizkoenergijskih hišah, pasivnih hišah, hišah brez kleti itd. Tako slab trend uveljavljanja lesne biomase je presenetljiv glede na pravo »biomasno« evforijo v sosednji Avstriji in drugod v EU. Pri izrabi lesne biomase smo priča tudi kritičnemu in negativnemu odnosu do biomase kar nekaj naših strokovnjakov s tega področja; pomisleki se nanašajo na preveliko izkoriščanje kakovostnega lesa, čeprav je zelo velik presežek manjvrednega.
Izkoriščanje energije okolice (iz zraka, zemlje, vode) s toplotnimi črpalkami vseh tipov, in sicer zrak/voda, zemlja/voda z zemeljskimi kolektorji in z zemeljskimi vrtinami, voda/voda (iz podtalnice, mirujočih voda ...) in zrak/zrak. Ti sistemi so izredno ekonomični in v zadnjem času vedno bolj razširjeni za ogrevanje stavb ter pripravo tople sanitarne vode. Toplotne črpalke posredno izkoriščajo sončno energijo, nakopičeno v zemlji, vodi in zraku. Merilo za učinkovitost toplotnih črpalk je grelno število, ki se giblje od 2,5 do 5 glede na izvedbo, sistem, temperaturne in obratovalne pogoje itd. Najbolj učinkovite so toplotne črpalke sistemov voda/voda, najmanj pa zrak/voda. Ker toplotne črpalke za obratovanje potrebujejo električno energijo, se ob njihovi široki uporabi zelo povečuje poraba elektrike, ki pa je v Sloveniji primanjkuje. S tega vidika je tak način ogrevanja manj zaželen, poleg tega se povečuje tudi onesnaževanje, saj elektriko večinoma pridobivamo v termoelektrarnah na fosilna goriva (premog, zemeljski plin) z izredno slabimi izkoristki.
Geotermalna energija je pomemben obnovljivi vir, saj imamo pri nas precej geotermalnih lokacij, ki jih je mogoče še v veliko večji meri izkoriščati za ogrevanje stavb na tistih lokacijah, kjer so na voljo naravne danosti. Nekaj je v Sloveniji že realiziranega, so pa še neizkoriščene možnosti izkoriščanja uporabne vroče vode iz termalnih podzemnih globin.
Vodna energija kot obnovljivi vir energije: male (MHE) in večje hidroelektrarne (HE) so pri nas podcenjene, kar še zlasti velja za male hidroelektrarne. Dolgotrajni, večletni birokratski postopki za pridobivanje soglasij in dovoljenj jemljejo investitorjem voljo za gradnjo teh energetskih objektov, ki bi lahko proizvedli več prepotrebne električne energije. Malih vodnih elektrarn država ne podpira dovolj, saj so investicije visoke, subvencij ni, tudi pri odkupnih cenah elektrike ni pravih stimulacij – premije so podcenjene v primerjavi s sončnimi celicami, temu se pridružujejo še nasprotovanja okoljevarstvenikov pri lokacijah in številne druge ovire. Tu so še velike rezerve, MHE je še premalo, reke še niso izkoriščene (na primer Mura, Sava). Obnovljivost te energije je – kot pri soncu – neizčrpna.
Energija vetra: od vseh zmogljivosti za izkoriščanje obnovljivih virov energije se v svetu najbolj hitro gradijo vetrne elektrarne, predvsem v EU (Nemčija, Danska ...) in ZDA, pri nas pa so prve v pripravi na gradnjo. Pri teh vetrnih elektrarnah sta glavna problema konstanten in ustrezno močan veter ter umeščanje v prostor. Pridobivanje elektrike na tak način bo pomembna postavka v elektroenergetski bilanci distribucijskih podjetij na lokalnih ravneh, kjer so primerni naravni pogoji. Ker teh ni veliko, ne moremo računati z velikimi količinami te energije.
Rastlinska in živalska biogoriva (bioplin) v tem času niso še omembe vredna goriva, ki bi lahko posegla v izboljšanje energijskih razmer na našem tržišču oziroma v prometu itd. Tu se pojavljajo tudi etična vprašanja (lakota v Afriki in drugod), vprašanja cene (ekonomičnosti) in uporabe teh surovin za goriva (koruza, pšenica, soja, oljna repica itd.) namesto za hrano, ki se posledično vse bolj draži.
Alternativni viri energije
Mednje prištevamo gorivne celice, vodikovo tehnologijo, ki je zdaj še v razvojnih fazah. V praksi nanjo v kratkem času še ne moremo računati, je pa rešitev za bodočnost. Gre za obraten proces, kot je elektroliza vode, pri čemer torej spajamo vodik in kisik, pri tem pa nastaneta toplota in električna energija. Nastalo toplotno energijo uporabljamo za ogrevanje stavb, sanitarne vode in za motorna vozila.
Tehnologija prihodnosti so kotli na zeolit, ki izkoriščajo zeolit kot absorber, poleg tega pa je v samem termodinamičnem procesu voda uporabljena kot hladivo. Prednost tega sistema za ogrevanje in pripravo tople vode je v zelo visokem izkoristku (več kot 130 odstotkov), nizkih izpustih toplogrednih plinov itd. Zelo zanimiva je tudi »mikro soproizvodnja« z najmanjšimi enotami, ki proizvajajo toploto in električno energijo in oddajajo od 20 do 30 odstotkov manj izpustov toplogrednih plinov. Vendar je kar precej draga rešitev za gospodinjstva. Osnova so plinski motorji. Pri vseh teh zdaj ni več problem tehnologija, ampak ekonomičnost oziroma cena, pa tudi naftni in plinski lobiji.
Kako v bodoče
Iz opisanega stanja sledijo naslednji sklepi za bodoče ukrepe:
– Čim bolj zmanjšati rabo fosilnih goriv (nafte, bencinov, EL kurilnega olja, zemeljskega in naftnega plina ter premoga), ker so to največkrat neekonomični in po izkušnjah nezanesljivi sistemi, ki onesnažujejo okolje in povečujejo odvisnost Slovenije od uvoza. To veliko odvisnost bi morali zmanjšati.
– Zaradi bodoče nezanesljive oskrbe s fosilnimi gorivi in elektriko je v gospodinjstvih nujen premik k ogrevalnemu sistemu, ki ne potrebuje elektrike za delovanje (z lokalnimi pečmi).
– Povečati izkoriščanje sončne energije na največjo možno mero za pripravo tople vode (PTV), podporo ogrevanja hiš in v bodočnosti za proizvodnjo električne energije iz sončnih celic.
– Zaželena je večja uporaba lesne biomase in enako tudi toplotnih črpalk v ogrevalnih sistemih varčnih nizkoenergijskih (v bodočnosti pasivnih) hiš z majhno porabo energije. Cenene, energijsko »požrešne« slabe kombinirane kotle z zastarelo tehnologijo, ki ne zadoščajo predpisom, je treba nadomestiti s sodobnimi ekonomičnimi sistemi.
– Povečati in razširiti subvencije države na tako vrednost, da bi se občani množično odločali za učinkovito rabo energije, za obnovljive vire energije, za ekonomične sisteme ogrevanja in PTV, obenem pa omogočiti bolj ugodne kredite za enake namene kot za subvencije.
– Nujno je uvesti subvencije samo za toplotno izolacijo obstoječih stavb, za zamenjavo starih kotlov s sodobnimi, pri tem pa poenostaviti zdaj preveč zbirokratizirane postopke.
– Prepovedati bi morali gradnje razkošnih steklenih palač brez toplotne izolacije, ki požirajo ogromne količine energije za ogrevanje in hlajenje.
– Poenostaviti preveč zapletene in dolgotrajne okoljevarstvene upravne postopke za gradnje vodnih elektrarn (MHE, HE) in vseh drugih energetskih objektov, ki trajajo predolgo (več let!). Ti ne bi smeli tako pretirano zavirati gradnje kot zdaj, saj gre za napredek države in nas vseh.
Dejstvo je, da bo energija sčasoma postala tako dragocena, da moramo že zdaj ukrepati.
Ker večina ljudi za učinkovito rabo energije nima dovolj denarja, se varčevalni ukrepi izvajajo prepočasi in strokovno neustrezno. Če se neka investicija izvede nestrokovno, neekonomično in energijsko potratno, je to nepopravljivo v vsej življenjski dobi 20 ali več let.
Pri načrtovanju ne smemo gledati kratkoročno, ampak dolgoročno. Na primer sedanja nizka cena kurilnega olja je le prehodni nenormalen pojav. V bodoče moramo računati z bistveno višjimi cenami energentov. Še zlasti to velja za elektriko in sploh za fosilna goriva.
Vedno več je strokovnjakov, ki menijo, da samo z obnovljivimi viri ne bomo mogli odpraviti energetske krize, lahko pa jo ublažimo. Znano je namreč, da v bližnji prihodnosti še ni na obzorju večjega, uporabnega in ekonomičnega alternativnega vira energije. Tudi fosilnih goriv se še ne bomo mogli znebiti. Zato je tudi vedno več strokovnjakov, ki menijo, da se jedrski energiji ne bomo mogli izogniti.
