Pod korektno zaščito pa razumemo ne le zaščito III. razreda, ampak mora biti zaščita izvedena na vseh nivojih in hkrati tudi kontrolirana. Se pravi, prenapetostna zaščita I. razreda, ki je nameščena v zunanji elektroomarici, prenapetostna zaščita II. razreda v elektrorazdelilni omarici v stanovanju in zaščita III. razreda, ki se namesti tik pred uporabnikom.
In kdo naj preverja zaščite? Zaščito II. in III. razreda morate preverjati sami, zaščito I. razreda pa bi moral kontrolirati pristojni vzdrževalec elektromreže, se pravi elektropodjetje. Tukaj se nemalokrat zaplete, kajti po udaru prenapetosti zaščita ne ščiti več naprav pred naslednjimi udari. In kot smo že pisali v prilogi Moj dom, bi bila v tem primeru smiselna možnost zunanje kontrole, ki bi jo lahko izvajal uporabnik in v primeru težav obvestil elektropodjetje, lahko pa bi kontrolo rešili tudi daljinsko. Problem pa je v tem, da bi to predstavljalo dodatne stroške elektropodjetjem. Če pregori glavna varovalka (pancerka), mora priti vzdrževalec, če pa prenapetostna zaščita, električne naprave delujejo naprej. In to je področje, ki se ga bodo morala elektropodjetja prej ali slej lotiti in ga za večjo varnost uporabnikov ustrezno rešiti (zgornje mnenje je mnenje avtorja prispevka).
Varčevanje
Poglejmo nekoliko podrobneje prenapetostno zaščito III. razreda, ki nam hkrati pomaga pri varčevanju z električno energijo. Danes je v gospodinjstvih porabimo veliko in tako prihaja do nepotrebne porabe energije. Verjetno se manj zavedamo, da številne multimedijske naprave, kot so radio, računalnik, televizor, ki omogočajo, da jih aktiviramo s pomočjo daljinskega upravljalnika, porabijo tudi do 756,28 kWh energije na leto, kljub temu da so videti izklopljene in so v t. i. stanju pripravljenosti (»standby«). Večina teh naprav je v stanju pripravljenosti več kot dve tretjini časa, kar pomeni precejšnjo neučinkovito porabo električne energije na letni ravni.
Ena od oblik varčevanja z električno energijo je uporaba podaljška master-slave ZES 1M+5S. Delovanje podaljška temelji na sistemu nadrejene (master) in petih podrejenih (slave) vtičnic, pri čemer poraba prek nadrejene vtičnice dovoljuje ali preprečuje porabo na podrejenih vtičnicah. Na nadrejeno vtičnico priključimo glavno napravo, ki je lahko na primer računalnik, na podrejene vtičnice pa preostale periferne enote, ki jih lahko uporabljamo samo, če je računalnik vključen. Pri takem načinu priključitve naprav zagotovimo, da ko ugasnemo računalnik, poraba na nadrejeni vtičnici pade pod določen nivo, to pa povzroči, da se avtomatsko prekine prisotnost električne napetosti na podrejenih vtičnicah. Na tak način zagotovimo, da se periferne enote, ki so priključene na podrejene vtičnice, izklopijo in ne ostajajo v stanju mirovanja ali v stanju pripravljenosti. Na opisan način nam podaljšek pomaga pri varčevanju z električno energijo. Gre za enostaven ukrep, a kljub temu za občuten prihranek.
Podaljšek master-slave ZES 1M+5S ne samo, da vam pomaga pri varčevanju z električno energijo, ampak poskrbi tudi za zaščito naprav pred škodljivimi vplivi prenapetosti. Vgrajena je namreč prenapetostna zaščita na energetskem delu podaljška, kot tudi na signalnem delu. Na tak način je zagotovljena celostna zaščita pred indirektnimi udari strele, kot tudi pred drugimi vrstami tako imenovanih industrijskih oziroma stikalnih prenapetosti.
Zaščita
To pa še ni vse. Poleg tega, da so ob ustrezni montaži podaljška naprave zaščitene pred prenapetostmi, se z uporabo podaljška podaljša tudi življenjska doba nanj priključenih elektronskih naprav. Znano je namreč, da povečana napetost prispeva k hitrejšemu staranju polprevodniških elektronskih elementov, ti pa so osnovni gradniki sodobnih elektronskih naprav. Ob uporabi podaljška master-slave ZES 1M+5S se ne bo več dogajalo, da bi bili omenjeni gradniki izpostavljeni povišani napetosti in s tem se jim tudi življenjska doba ne bo po nepotrebnem krajšala. Podaljšanje življenjske dobe elektronskih naprav pa nam ponovno predstavlja prihranek, saj se potreba po zamenjavi naprav pojavlja bolj poredko, hkrati pa ne obremenjujemo okolja s snovmi, težkimi za okolje, ki so žal prisotne v elektronskih napravah.
