Ob razmahu nizkoenergijske gradnje, ki spoštuje naravne danosti v splošnem smislu, tudi sončne elektrarne ne zaostajajo za strategijo trajnostnega razvoja. Za svoje delovanje izkoriščajo enega izmed obnovljivih virov energije, kamor sicer štejemo biomaso, sončno energijo, hidroenergijo, vetrno energijo in geotermalno energijo, vendar ima ob tem energija sonca eno bistvenih prednosti, ki jo je znanost izkoristila in uporabila v najboljše namene: deluje tudi takrat, ko je ne vidimo in ne čutimo. Energija, pridobljena iz energije sonca, ki je na voljo ob pripeki in v oblačnem vremenu, se zato zdi logična in preprosta rešitev. Tako z ekonomskega kot z ekološkega vidika.
Zanimanje za sončno energijo že več desetletij
Zanimanje za to, kako energijo sonca pretvoriti v druge oblike energije, ki jih človeštvo vse bolj potrebuje za življenje, pri tem pa čim bolj ohranjati naravo, je prisotno že več desetletij. Raziskave fizikalnih pojavov, ki omogočajo pretvarjanje svetlobe v elektriko, so privedle do pomembnih odkritij in poskusov. Med drugim so prve sončne celice uporabili na satelitih in vesoljskih postajah. Zanimanje za sončne celice in njihovo uporabo se je razvilo v mednarodno zavest, prišlo pa je tudi do pomembnega napredka − združevanja več sončnih celic v večje povezane sisteme, imenovane fotonapetostni moduli. Znanost je s tem potrdila, da je sonce neizčrpen vir energije.
Tovrstni sistemi so uporabljeni na več različnih področjih, saj s pomočjo tehnologije in fizikalnega pojava, imenovanega fotonapetostni pojav, proizvajajo elektriko na način, ki je okolju prijazen in neškodljiv. Fotonapetostni sistemi pri svojem delovanju, ko pretvarjajo energijo sonca v električno energijo, namreč ne proizvajajo hrupa, prav tako ne izpusta škodljivih plinov, kakršen je na primer ogljikov dioksid. Poleg dejstva, da so lahko vsi elementi, ki jih sestavljajo, znova uporabljeni, tovrstni sistemi pripomorejo k zmanjšanju toplogrednih plinov in k bolj ekološkemu načinu bivanja.
Sončne celice že nekaj časa poznamo z zaslonov žepnih kalkulatorjev, parkirnih ur in podobnih naprav, njihova uporaba pa je že nekaj časa prisotna tudi v arhitekturi. V zadnjem času se to dogaja predvsem na strehah objektov, ko večji sistemi s pomočjo tehnologije in sonca proizvajajo večjo količino elektrike. Zanimanje za sončne elektrarne, majhne ali večje, nasploh skokovito raste. Najbolj zaradi subvencij, s katerimi države na različne načine spodbujajo ohranjanje narave, pa tudi zato, ker lahko lastniki sončnih elektrarn odvečno električno energijo prodajajo v omrežje. Ob pričakovani rasti cene električne energije je to pomembno dejstvo, ki poleg ekološke ozaveščenosti pripomore k odločitvi za sončno elektrarno.
Sožitje sončnih celic z arhitekturo na estetski način
Od sončnih celic, postavljenih na strehe hiš, je tehnološki razvoj prešel na višjo raven: ponudil je možnost sožitja sončnih celic z arhitekturo na estetski, svež in premišljen način. Gre za tako imenovane integrirane sončne celice, skrite v linijo fasade ali strehe. S tem so ekološko naravnano arhitekturo opremile z novimi rešitvami za privlačnejšo podobo objektov. Kot pravi strokovnjak za sončne elektrarne Luka Pogačar, dipl. inž. el., ki v podjetju Inpro 22 skrbi za projektiranje celovitega sistema delovanja sončnih elektrarn, je uporaba tovrstnih fotonapetostnih sistemov še posebno smiselna pri novogradnjah. »Z integriranim sistemom sončno elektrarno združimo s streho objekta. Poleg tega integrirani sistem ni samo preprost in hiter za vgradnjo, ampak ustvarja tudi gladko in homogeno površino z minimalnimi spoji.« Sončne elektrarne zato niso več ločene od oblikovne zasnove hiše, pač pa so del njene celote. Arhitekturna podoba objekta, ki s pomočjo sonca pridobiva elektriko, je s tem postala privlačnejši del celotnega procesa.
Čeprav je treba postavitev sončne elektrarne prepustiti arhitektu, ki z ekipo projektantov (projektant električnih inštalacij, projektant gradbenih konstrukcij in tako naprej) vodi celoten postopek in pri tem upošteva tudi zakonodajo, velja opozoriti na nekatera pravila, ki so na področju sončnih elektrarn splošna. Kot pravi Luka Pogačar, je pomembna lega strehe, kamor se namesti sistem za sončno elektrarno, in tudi postavitve modulov. S tem v zvezi je treba poudariti, da sončne celice v fotonapetostnih modulih za svoje delovanje izkoriščajo večji del spektra sončne svetlobe in ne le njenega vidnega dela. Sončne celice energijo sonca vsrkajo tudi takrat, kadar niso neposredno obsijane, ne glede na to, ali so postavljene na streho ali kmetijsko zemljišče.
Ekološko ozaveščena gradnja je v polnem razmahu. Arhitektura, ki upošteva njena načela in spoštuje okolje, ji pri tem sledi in se ji prilagaja. Uporaba integriranih sončnih celic v načrtovanju objektov pa dokazuje, da lahko arhitektura tudi s pomočjo sonca ponudi možnosti za boljše bivanje. V luči skrbnega ravnanja z naravnimi danostmi riše smernice za življenje, bolj povezano z naravo in njenim delovanjem. Arhitektura je s tem dobila nove izzive, nov smisel in še globlji pomen za človeštvo.
