Natakar, v moji vodi so bekereli
Radioaktivnost nastane, ko se razgradijo veliki atomi, kot je uran. Ko se uranovi atomi razgradijo, oddajo določeno energijo, in sicer v obliki radioaktivnih delcev. Tudi ti delci so atomi, ki se spet razgradijo in oddajo radioaktivno energijo.
Število takšnih razgraditev v določeni količini radioaktivnega materiala merimo s kiriji. Kiri je enota, poimenovana po Marie in Pierru Curieju, ki sta bila pionirja radioaktivnih študij. En kiri pomeni 37 milijard razgradenj na sekundo. Ker pa en kiri torej pomeni kar veliko radioaktivne mase, strokovnjaki po navadi govorijo o pikokirijih. Njihova omejitev v pitni vodi je denimo dvajset tisoč pikokirijev na liter vode.
Kiri je enota, ki ni metrična, in zato podobno kot denimo inče, ni ravno priljubljena v mednarodni znanosti. Bolj pogosta enota je bekerel, ki pomeni aktivnost določene količine materiala, pri katerem poteka ena razgradnja na sekundo. Kot zakonca Curie je bil tudi Henri Becquerel Francoz, ki je preučeval radioaktivnost in z njima leta 1903 delil Nobelovo nagrado na področju fizike.
O bekerelih smo na primer slišali, ko so dejali, da jih je v pitni vodi mesta Tokia več kot sto na liter, kar je mejna vrednost za majhne otroke. Toda nekatere, ki o tej merski enoti vedo nekaj več, je morda presenetilo, kako so japonski strokovnjaki sploh lahko izmerili količino radioaktivnega materiala v bekerelih (podobno pa velja tudi za kirije). Ti dve enoti se namreč nanašata na radioaktivno razgradnjo atomov na sekundo, nista pa količinski enoti materiala.
Znanstveniki so količino radioaktivnih delcev v vodi pravzaprav ugotovili tako, da so vzeli povprečno hitrost, s katero se delci razgrajujejo na sekundo (v bekerelih), in nato izračunali količino delcev glede na čas izpostavljenosti in druge faktorje. Nepravilno pa je seveda, da so obakrat govorili o bekerelih.
Toda zanima nas, koliko smo obsevani
Medtem ko nam bekerel torej pove več o sami radioaktivni masi, nam druge mere lahko razkrijejo količino radioaktivnosti, ki smo ji dejansko izpostavljeni. Grej (imenovan po Louisu Haroldu Greyu) meri količino energije, ki jo radioaktivni delci predajo ob prehodu skozi snov (torej naše telo). En grej ustreza prejetju energije ene milijarde razgrajenih uranovih atomov na kilogram telesne mase.
Podobna mera je sivert. Imenuje se po švedskem fiziku Rolfu Sievertu, ki je preučeval, kako telo absorbira sevanje. V nasprotju z grejem njegova enota upošteva celo vrsto tkiva, ki absorbira sevanje; sicer pa v primeru jedrskih elektrarn grej in sivert pomenita približno isto, le da se strokovnjaki po navadi raje izražajo v slednjem.
Sivert je sicer zelo velika doza, tako da v primerih, ki nas lahko še skrbijo, pravzaprav govorimo o milisivertih ali tisočinah siverta. Vsekakor pa sta to dve meri, ki sta v jedrskih elektrarnah izjemno pomembni, saj delavcem povesta, kakšnemu sevanju so izpostavljeni. V poročilih smo denimo lahko slišali, da se je v jedrski elektrarni Fukušima delavec hitro obrnil in stekel v drugo smer, ko je njegov merilec sivertov nameril kar tisoč milisivertov (kar je en cel sivert).
Upoštevati je treba tudi čas
Ko uporabljamo milisiverte, pa je pomembno, da upoštevamo tudi čas. Študije so pokazale, da je doza pet tisočih milisivertov zagotovo smrtna. Toda kako dolgo traja, da se takšna doza nabere? Milisivert pravzaprav pomeni dozo sevanja v eni uri, torej je nesrečni delavec jedrske elektrarne Fukušima nameril tisoč milisivertov na uro.
Izpostavljenost sevanju tisoč milisivertov vam v nekem trenutku najverjetneje ne bo škodovala. Toda tako kot omenjeni delavec se na prostoru, kjer je izmerjeno takšno sevanje, raje ne zadržujte preveč. Usodna doza pet tisoč milisivertov se namreč lahko nabere v petih urah izpostavljenosti tisočim milisivertom na uro ali pa v mesecu dni izpostavljenosti sedmim milisivertom na uro. Poleg Fukušiminih reaktorjev so v nekem trenutku denimo izmerili sevanje štiristo milisivertov na uro, pri vhodu v jedrsko elektrarno pa osem milisivertov na uro.
Koliko pa nam škodijo rentgenske slike in banane?
Pogosto nas strokovnjaki poskušajo pomiriti tako, da nas prepričujejo, da je sevanje, ki ga oddaja jedrska elektrarna, mnogo manjše kot sevanje, ki smo mu izpostavljeni ob rentgenskem slikanju ali dolgem letalskem poletu. Pravzaprav lahko rečemo, da sta rentgensko slikanje in dolg letalski polet postala že meri sevanja sami po sebi. Tako lahko slišimo, da je bila doza sevanja polovična tisti, ki jo prejmemo, ko nam rentgensko slikajo prsni koš. Toda kolikšna je sploh ta doza?
Navadno rentgensko slikanje oddaja 0,1 milisiverta energije – kar je resnično zelo malo. Toda CT-slikanje oddaja kar trideset milisivertov. Čeprav nas zdravniki mirijo, da ni rentgensko slikanje prav nič nevarno, so po drugi strani s CT-slikanjem veliko bolj previdni, še posebno pa pri otrocih. Podobno vas bo polet od New Yorka do Los Angelesa izpostavil sevanju 0,03 milisiverta. Vse to pomeni, da boste letno morda izpostavljeni enemu milisivertu sevanja, kar pomeni, da bi morali živeti pet tisoč let, da bi nabrali usodno dozo in umrli zaradi posledic sevanja.
Vsekakor pa ne poslušajte nikogar, ki vas poskuša pomiriti tako, da vam zagotavlja, da ste sevanju izpostavljeni že, če jeste banano. Radioaktiven naj bi bil namreč kalij, ki ga banane vsebujejo, vendar to ni ravno res, poleg tega pa ga telo presnavlja veliko drugače kot pa resnično radioaktiven stroncij iz jedrske elektrarne.
Toda kolikšna je vendar količina radioaktivnih delcev v zraku?
Pri krizi v Fukušimi je pravzaprav posebno zaskrbljujoče to, da vladni uslužbenci in mediji ne podajo dovolj jasnih informacij o količini radioaktivnih delcev v zraku in tleh. Količina sevanja, ki ga prejmete od radioaktivnega delca, namreč postaja veliko manjša, bolj kot se oddaljujete od njega. Če bi bili denimo v velikem prostoru z majhnim delcem plutonija, ga vaš Geigerjev števec verjetno sploh ne bi zaznal. Toda če bi ta delec vdihnili, bi se namestil poleg vaših celic, ki bi tako prejele ogromno količino sevanja, sploh glede na svojo siceršnjo maso.
Kadar obstaja nevarnost, da se lahko zastrupimo z radioaktivnimi delci, bi nas oblasti morale natančno obveščati, koliko radioaktivnosti je v zraku in tleh: koliko je cezija, plutonija in drugih delcev. Ni dovolj, da vemo samo, kolikšna je količina sevanja.