Pa tudi o tem, da sodobno oblikovanje vse bolj upošteva psihološke in sociološke značilnosti družbe, ki je v neprestanem premikanju in uporablja izdelke, v katere je vgrajene vse več umetne inteligence.
Gospod Maechtig, začetki industrijskega oblikovanja segajo v 20. leta prejšnjega stoletja. Kako se je ta uporabna oblikovalska panoga razvijala od takrat do danes?
Moderne začetke te stroke pripišimo nemškemu Bauhausu, zlasti zaradi ustvarjalnega prepleta industrije, arhitekture, oblikovanja in umetnosti. Prodorna ideja in praksa se je z begom protagonistov iz Nemčije preselila v ZDA in dobila še nove razsežnosti. Iz ZDA se je po vojni razširila na Japonsko in vrnila v Evropo. Soodvisnost povezav med industrijo in oblikovanjem, ki jih danes pojmujemo kot kreativne industrije, lahko iščemo v zgodnjih začetkih.
V obdobju med vojnama so pomembno vlogo odigrale tudi skandinavske dežele. Švedska je s socialnodemokratskim programom 30. let izboljšala kakovost vsakdanjega življenja širokih slojev ljudi s pomočjo arhitekture in oblikovanja.
V stabilni trajni uporabnosti ponudbe za trg ima današnja trdnost podjetij Electrolux, IKEA, Artek, Iittala, Marimekko, Bang & Olufsen, Luis Poulsen in drugih svojo logiko v državnih in kompatibilnih podjetniških strategijah.
Na videz hladne severnjake prepoznavamo tudi po intimnem odnosu do naravnih materialov lesa, tekstila, stekla, keramike, kamna, kovine, ki jih z industrializiranimi obrtnimi tehnikami, z ljubeznijo in skrbnostjo obdelujejo v serije uporabnih predmetov za dom, delovno in javno okolje. Oblikovalske ikone in njihove pristope je svet prepoznal že v pariškem finskem paviljonu Alvarja Aalta leta 1937 in potem na svetovni razstavi v New Yorku leta 1938, takoj po vojni pa na milanskem trienalu v letih 1951–53 s Tapiom Wirkkalo in Timom Sarpanevo na čelu.
Na drugem polu deluje še ena oblikovalska blagovna znamka – Italija.
Italija je s svojo izkušnjo dvatisočletne mestne kulture v letih po vojni eksplodirala v optimizmu, oplajanju z diskusijo, polemiko, nemirom, dovzetnostjo za novo in lepo. Eksperimentirali so. Tehnološko in oblikovalsko so bili inovativni: od pohištva, svetil, električnih pripomočkov do mode, vozil in arhitekture. Že v 60. letih so osvojili barvitost sintetičnih gradiv, jim dali predznak kakovosti in status. S kreativnim odnosom in dostopnostjo množične potrošnje so odločilno prispevali k popularizaciji industrijsko oblikovanega blaga za trg. Ob tem so še vodili teoretične, kritične diskurze in dajali hrano za razmišljanje vse do konca stoletja, kot potrjuje tudi aktualna londonska razstava Postmodernizem – stil in subverzija 1970–1990 v muzeju Victoria&Albert.
Kako se lahko italijanski oblikovalski koncepti primerjajo z drugimi v tem delu Evrope?
Italijo gledamo kot integralni del srednjeevropske kulture, ki se razteza od JV Francije prek Švice, južne Nemčije, Italije, Avstrije, Slovenije, Hrvaške, Češke in Slovaške na SV-robu. Za to kulturo je značilen urban in celosten pogled na oblikovanje, kot ga je opredelil Ernesto Rogers z znamenitim »od žlice do mesta«. V tem prostoru arhitekti in oblikovalci, kot je Massimiliano Fuksas, delajo vse od arhitekture do skodelic za kavo. Oblikovanje je ustvarjalna disciplina, ki eksperimentira z aplikacijo v podpornem industrijskem okolju, hkrati pa živi od trga široke potrošnje.
V osemdesetih letih se je oblikovanje začelo pomikati tudi v smer koncepta, intuitivnega in čustveno inteligentnega dojemanja…
Do sredine 20. stoletja je bil minimalizem še aktualen, od 80. let naprej se iščejo konceptualisti. Krepijo se oblikovalsko in podjetniško izvirne blagovne znamke. Celovite kakovosti se je mogoče naučiti, oblikovanje pa je edina spremenljivka, ki šteje. Naslednje generacije v oblikovanih proizvodih iščejo emocije, zato so ob naprednih tehnoloških rešitvah prisotne tudi mehke znanosti, psihologija, sociologija, antropologija, etnografija. Ko do konca izčrpaš na logiki zasnovan proizvod, se obrneš k čustveni inteligenci. Uporabnik izbira po merljivih merilih in hkrati išče čustveno vznemirjenost. Zato so postali doslej neizraziti izdelki, kot so računalniki, kopalniška in gospodinjska oprema ipd., lepi; pot je nazorno pokazal Jobsov Apple, ki navdušuje, vznemirja, navaja v pripadnost. Vizualni podobi je dodana čutnost vonja, otipa, okusa, glasu, da bi na koncu prišli do šestega, »dobro počutje« z izdelkom, ki ga poseduješ.
Kakšno je pri industrijskem oblikovanju danes vprašanje razmerja med funkcijo in obliko, torej formo?
Funkcija je zakon, forma je končni rezultat. Forma je posledica navdiha in iskanja. V grajenem okolju ali v naravi lahko najdeš navdih za forme, a jim je treba dati funkcijo, prilagojeno standardom in objektivno merljivi kakovosti. Obuvalo pač mora biti udobno, funkcionalno, na primer za tek, hojo v gore, hojo po mestu… Oblikovanje in življenjska doba oblikovanega izdelka je odvisna od nenehnega razvoja tehnologije, ki večkrat zahteva zamenjavo z zmogljivejšo in naprednejšo. Dokler tehnologija nekega izdelka ostaja enaka, je uporabna tudi oblikovalska zasnova, ko pa se tehnologija spremeni, v trenutku nastane potreba po novem konceptu. Lep primer so stari telefoni, ki so zaradi tehnološkega razvoja ostali muzejski kosi.
Na letošnjem Electroluxovem natečaju Design Lab sta bili osnovni izhodišči mobilnost in inteligentnost. Zakaj ravno ti?
Smo mobilna družba, nenehno smo v gibanju, kar vpliva na zasnove oblikovalskih odgovorov na potrebe uporabnikov zasebnega in javnega okolja. Vse inteligentno, zmogljivo, izvirno dojema duh časa in vidi daleč naprej. Vgrajena inteligenca v proizvodu je imperativ. Ko oblikuješ gospodinjski aparat, se moraš zavedati, kako živimo in kakšne spremembe pričakujemo v tehnologiji, družbenoekonomskem in kulturnem okolju. Kot vreme spremenljive situacije v soodvisnem globalnem svetu nas vznemirjajo. Na mnoga vprašanja težko odgovorimo z bližnje perspektive. Bolj iz kombinacij razmišljanja o jutri, danes, včeraj.