Marko Lukić, direktor in solastnik podjetja, pravi, da gradnja pasivnih in nizkoenergijskih hiš pomeni precej veliko spremembo v primerjavi s preteklostjo. Poleg bistveno manjše porabe energije (tudi do 90 odstotkov manj) si predvsem pasivne hiše ne moremo predstavljati brez prisilnega prezračevanja z rekuperacijo toplote in toplotne črpalke. Za take velike spremembe na tem področju ima zagotovo največ zaslug Eko sklad, ki je z nepovratnimi finančnimi spodbudami pravzaprav spodbudil tako kupce kot tudi proizvajalce takih hiš. Tako eni kot drugi so se temu zelo hitro prilagodili, država pa je v obliki nepovratnih spodbud zelo dobro naložila svoj denar. Lastniki hiš so si s tako naložbo dolgoročno izdatno znižali stroške za energijo, za državo pa to pomeni precej manjše onesnaževanje okolja.
Hiše s certifikatom
Lumar je bil med prvimi ali celo prvi proizvajalec montažnih hiš v Sloveniji, ki se je prilagodil zahtevam Eko sklada. Prvo nizkoenergijsko hišo so zgradili že leta 2007 in tako so njihovi kupci lahko že od vsega začetka kandidirali za nepovratne finančne spodbude Eko sklada. Še danes so edini proizvajalec pri nas, ki ima certifikat nemškega inštituta Passivhaus iz Darmstadta za gradnjo pasivnih hiš. Njihova hiša Primus, ki so jo zgradili za slovenskega atleta Mitjo Petkovška in ki se ponaša s tem certifikatom, je po besedah našega sogovornika zdaj med najbolj prodajanimi modeli hiš pri nas. Tako doma kot v tujini so zanjo prejeli več prestižnih priznanj in nagrad. Posebnost hiše je tudi v tem, da je kot nizkoenergijska hiša zasnovana tako dobro, da kupci dobijo v bistvu že pasivno hišo za ceno nizkoenergijske.
Seveda nas je ob tem zanimalo, koliko je taka hiša dražje od »klasične« gradnje. Marko Lukić pravi, da je taka primerjava zelo nehvaležna. Po njihovih izračunih je ob pridobitvi nepovratne finančne spodbude cena višja za od 7000 do 10.000 evrov. Pri tem so v ceni upoštevani tudi kakovostno stavbno pohištvo, toplotna črpalka, sistem za prezračevanje z rekuperacijo odpadne toplote in seveda precej višje bivalno ugodje. Kvadratni meter take hiše na ključ v povprečju stane od 1000 do 1100 evrov.
Nizek ogljični odtis »od zibke do zibke«
Za energijsko varčne in pasivne hiše je seveda za marsikaterega kupca zelo pomemben podatek o ogljičnem odtisu take hiše in o tem, koliko lokalnih surovin je vgrajenih v taki hiši. Sogovornik se tega zaveda, zato si že nekaj časa prizadevajo za to, da bi poleg omenjenega certifikata kupcu lahko ponudili izračun ogljičnega odtisa za njihove hiše, vendar imajo pri tem kar nekaj težav z metodologijo, ki je preprosto ni. Bodo pa ta izračun vsekakor pripravili, ko bo to mogoče.
Ob tem sogovornik dodaja, da imajo njihove hiše že sedaj nizek ogljični odtis. Če pa upoštevamo tudi življenjsko dobo hiše po načelu sistema »od zibke do zibke«, imajo njihove hiše zelo majhen vpliv na onesnaževanje. To dokazuje tudi podatek, da je njihova hiša Primus omenjena kot primer dobre prakse v zborniku omenjenega sistema. Seveda pa se sogovornik zaveda, da imajo še kar nekaj priložnosti, da vpliv na okolje še zmanjšajo. Zelo veliko možnosti je denimo pri nabavi lesa in drugih sestavnih delov in izdelkov, ki so vgrajeni v njihove hiše.
Tako kot mnogi slovenski proizvajalci so tudi oni neke vrste »žrtev« poceni izvoza slovenske hlodovine v sosednjo Avstrijo. Že nekaj časa si namreč prizadevajo za to, da bi si zagotovili kakovostno domačo hlodovino za izdelavo konstrukcij, a med gozdnimi gospodarstvi niso naleteli na razumevanje, saj večino lesa raje izvozijo v Avstrijo. Sami so pred leti kupili lastno žago, ki pa jo morajo zaradi pomanjkanja lesa ustaviti. Les seveda uvažajo iz sosednje Avstrije, kar je za tako gozdnato državo, kot je naša, povsem nelogično. Ob tem sogovornik pove, da sosednja Avstrija njihovim žagam, ki so zelo sodobne in dobro organizirane, plačuje posebne subvencije, na osnovi katerih tam lahko kupijo zelo dobre izdelke po sorazmerno nizkih cenah.
Pri nas je znano, da na tem področju ni bilo prave politike, zato Avstrijci veselo kupujejo slovensko hlodovino, vendar Lukić upa, da bo nova vlada spremenila dosedanjo prakso in z ustrezno politiko spodbud pospešila razvoj domače lesne industrije tako, da bodo v njihove hiše lahko vgrajevali les, obdelan in pripravljen v slovenskih žagah. Veliko rezerv je tudi pri oknih, kjer je še kar nekaj priložnosti za izboljšave. Žal v Sloveniji ni proizvajalcev bioizolacije, ampak so samo proizvajalci mineralne volne. Tudi pri razvoju toplotnih črpalk in predvsem na področju prezračevalnih sistemov je po njegovem mnenju še kar nekaj rezerv. Tako je po sogovornikovem mnenju še kar nekaj priložnosti, da bo okoljski odtis njihovih izdelkov v prihodnje še nižji.
Prostorska zakonodaja ni ustrezna za hiše prihodnosti
Po drugi strani je še vedno precejšnja ovira zakonodaja, zaradi katere kupci ne morejo graditi tako, da bi kar najbolj izkoristili naravne danosti (orientacija bivalnih površin proti jugu in podobno). Sogovornik upa, da se bo tudi ta zakonodaja spremenila tako, da bodo ljudje lahko gradili v skladu z načeli 21. stoletja. To pomeni bolj kompaktne tlorise zaradi bolj učinkovite izrabe prostora, nižje gradbene cene in nižje stroške za energijo.
Predpisi pri nas in v EU so glede energetske varčnosti zelo jasni: graditi bo treba hiše s čim manjšo porabo energije (ničenergijske hiše) in s sončnimi celicami ter z izrabo obnovljivih virov energije, s pomočjo katerih bo posamezna hiša proizvedla čim več električne energije.
Skratka, sogovornik ne pričakuje kakšnih revolucionarnih sprememb, ampak bolj evolucijo obstoječih tehnologij. Tem trendom se bodo prilagajali tudi v Lumarju in ob tem skrbeli za to, da bodo njihovi kupci z nakupom dobili hišo, ki bo čim manj obremenjevala okolje, lastnik bo imel s tem čim nižje izdatke za energijo, nadpovprečno kakovost bivanj, in to za sprejemljivo ceno.