Če druge energetske možnosti niso doživele »poštenega sojenja« s strani javnosti, si jedrska energija to zasluži. Mnenja so tu različna celo med okoljevarstveniki, zato bom natančno obrazložil, zakaj sem kot okoljevarstvenik po duši in delu prestopil iz tabora »realističnih« varovalcev okolja, ki jedrski scenarij tolerirajo, v absolutno protijedrski tabor. »Realistični« okoljevarstveniki (Lučka Kajfež Bogataj, Peter Novak…) zagovarjajo jedrsko energijo kot nujno vmesno fazo do trajnostne energetike in družbe. Skušal bom dokazati, da se motijo, da se časi spreminjajo ter da sta jih stanje tehnike in moderno razmišljanje povozili, da so »za časom«.
Splošna spoznanja in klima
Energetska politika je po svoji naravi dolgoročna in investicijsko, materialno zahtevna dejavnost, zato je ne moremo prepustiti idejam ene vlade ali enega ministra ali investicijam enega podjetja. Prav zato je nacionalni konsenz nujen, nujna sta poštena razprava in uveljavljanje moči argumentov. To v primeru jedrske energije zahtevamo in pričakujemo. Katastrofi v Černobilu in na Japonskem sta pomembno sporočilo, ki ga moramo razumeti: jedrske katastrofe so nujni davek na ta tip energije, še se bodo dogajale v vseh okoljih, posledice pa so zelo hude in nepredvidljive.
V splošnem okviru ne moremo mimo Nemčije, ki bo jedrske centrale zaprla, ne moremo mimo dejstva, da je veliko nejedrskih držav, da je proti tej vrsti energije Evropska zelena stranka. Ne kar tako, obstaja veliko podlag, ki so strnjene v 40 razlogov proti jedrski energiji, prevedene in objavljeno na strani zelene vlade, zato vseh razlogov proti jedrski energiji ne bom ponavljal, izpostavil bom za naše okolje najbolj aktualne.
Jedrska energija ne more odločilno zmanjšati ogljičnih emisij
Zagovorniki jedrske možnosti ugotavljajo, da gre za produkcijo, ki ne emitira ogljika in tako prispeva k brezogljični družbi, da gre za neke vrste nujno zlo do trajnostne energetike. Morda to na filozofski ravni velja, konkretno pa je treba upoštevati še naslednje:
• Četudi bi naredili vse jedrske centrale, ki jih je tehnično možno zgraditi, je to pljunek v morje ogljičnih izpustov, red velikosti (glej prej omenjeni dokument) je premajhen glede na učinek in tveganje.
• Vsako investiranje v jedrsko energijo zmanjšuje investiranje (in ekonomičnost) obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, negativno vpliva na brezogljične tehnologije.
• V času novih tehnologij in spoznanj je centralizirana proizvodnja energije tehnično neprimerna, za pokrivanje porabe v pasu je zmogljivosti dovolj oziroma so plinske elektrarne bolj primerne.
• Izdelava in vzdrževanje jedrskih central nista brezogljična, tudi nadomeščanje energije ob izpadu jedrskih central ni brezogljično.
Jedrska energija ni tako poceni, kot trdijo in lažejo
Ena največjih laži in prevar je cena jedrske električne energije. Ivo Novak je na nedavni novinarski konferenci omenil: Cena elektrike iz Krškega je 30 evrov na MWh, cena solarne energije pa je več kot 300 evrov. To je zelo uspešna laž, s katero politike in nas državljane več desetletij pitajo kot nevedne prašiče.
Prvi del laži je v sami proizvodni ceni jedrske elektrike, ki naj bi znašala 30 evrov in po kolikor jo sedaj prodaja elektrarna. Ta cena zdrži le v primeru, če se obratovanje elektrarne podaljša, če se obratovanje ne podaljša, bo cena bistveno višja, višja od konkurenčnih producentov, tako meni Novakov šef, tako govorijo uradne številke, zato je podaljšanje obratovanja v skoraj vseh scenarijih. Torej temelji prodajna cena elektrike na predpostavki, da bo obratovanje z dodatno investicijo podaljšano, in ne izraža dejanske ekonomske cene, torej ni res, da stane jedrska elektrika 30 evrov/MWh, ta cena je za normalno življenjsko dobo elektrarne realno več kot dvakrat višja! Pravkar narejeni stresni testi zahtevajo nove naložbe v varnost central, kar bo še podražilo gradnjo. Veliko stroškov je prikritih, so obračunani drugje ali jih krije država iz drugih naslovov.
Drugi del laži se skriva v vrednosti in ceni odlagališča izrabljenega goriva in v razgradnji. Namreč kako lahko veš, koliko bo to stalo, če ne veš niti kje niti kako boš odlagal odpadke (kakšna bo cena investicij, vzdrževanja in odškodnine lokalni skupnosti več stoletij)? Kako lahko veš, koliko bo stala razgradnja, če nimaš za to izdelanega projekta? In kar je najhuje: kako veš, da bo denar, ki se zbira za razgradnjo, takrat ko ga boš potreboval, sploh na voljo? Kot beremo, se z njim igrajo prijatelji aktualne politike, problem pa je enak, četudi se ne bi igrali in bi ga vlagali v resne papirje in resne banke. Kaj se z resnimi papirji in resnimi bankami po vsem svetu dogaja, pa nam je vsem znano: čez noč postanejo ničvredni. Torej ni nobenega zagotovila, da ne bo denar za razgradnjo iz »objektivnih razlogov« izpuhtel v nič in bo razgradnja ostala kot breme na proračunu, ki morda tega bremena ne bo zmogel ali ga bo zmogel na račun socialne bede prebivalstva. Takrat seveda nobenega od aktualnih politikov in direktorjev ne bo nikjer več, z ničemer ne bodo odgovarjali, šlo bo za »objektivno« okoliščino.
V računih za ceno kilovatne ure niso upoštevane nesreče, ki stanejo več milijard samo za sanacijo lokacije nesreče, ne da bi upoštevali radij, v katerem bivanje več stoletij ne bo zdravo. Cena energije iz OVE ni 10-krat višja od cene jedrske električne energije! Najprej je treba ločiti med toploto in elektriko. Pri toploti je sonce najcenejše, toplovodni sprejemniki energije se amortizirajo v nekaj letih! Seveda pa je aktualna cena solarne električne energije še visoka, a trend zniževanja te cene jasno kaže, da bo ta cena konkurenčna klasičnim virom, še preden bo g. Novak uspel zgraditi drugi blok JE.
Zmešnjava med toploto, elektriko, intenzivnostjo, učinkovitostjo in pogonom vozil
Jamranje in stokanje nad energetsko intenzivnostjo, ki ga je videti tudi v NEP, kaže na nerazumevanja celo med strokovnjaki. Namreč energetska intenzivnost ni sama po sebi nič slabega, določena proizvodnja pač porabi veliko energije (jeklarska industrija, aluminij, kaljenje, umetna gnojila…), seveda če je proizvodnja energetsko na najvišjem tehnološkem nivoju (BAT), če je torej energetsko varčna. Problem torej ni energetska intenzivnost, ampak učinkovitost. Problem je tudi navajanje povečanja porabe električne energije, ne da bi vedeli, kolikšen del gre za pretvorbo v toploto, ki bi jo bilo lahko zagotoviti bolj racionalno iz drugega vira.
Ob taki analizi bi lahko bila dejansko nujna količina električne energije bistveno manjša, še posebno v luči vodikove tehnologije. Dokaz za to, da tega politika ne razume, je neselektivnost davkov na porabo elektrike (cena elektrike je enaka za toplotne črpalke in za elektrogrelnike!) in na električne aparate. Tudi pogon avtomobilov je napačno predviden, da bo le na električno energijo; to bomo še videli, bolj verjamem, da bo glavni energent vodik ali drug plin ter gorivne celice, saj razvoj akumulatorjev ne obeta veliko, lahko pa, da bo energent stisnjen zrak...
Investiranje v jedrsko energijo zmanjšuje investiranje v obnovljive vire in energetsko učinkovitost
To ni nič novega, je logika ekonomije in pocenitve sončnih celic to lepo dokazujejo. Na nekem strokovnem seminarju pred 25 leti je predavatelj ugotavljal, da se solarna električna energije izplača v 500–600 letih, pač odvisno od cene denarja. Danes je ta doba brez subvencij med 25 in 30 let – kaj mislite, kolikšna bo amortizacijska doba čez nekaj let? Tudi danes navadna žarnica na žarilno nitko je bila nekoč drago razkošje, sedaj je smešno poceni in že zastarela, da ne omenjam razvoja in zniževanja cen na drugih tehnoloških področjih! Logično je, da investiranje v JE pomeni slabšo ekonomičnost novih tehnologij, in če imamo v vsakem energetskem dokumentu polno besed o obnovljivih virih energije, je jasno, kaj moramo storiti, kam naj gredo investicije, ne le besede.
Odločevalce je povozil čas
Konkretno: v svoji prvi knjigi sem navedel ničenergijsko hišo le kot znanstveni eksperiment, še pred nekaj leti si ne bi upal trditi, da je za majhen denar mogoče zgraditi plusenergijsko hišo, saj še pasivne nismo znali dobro narediti. A že pred dvema letoma je naš znani telovadni šampion Mitja Petkovšek naročil in tudi dobil hišo, ki na letni ravni proizvede 3500 kWh električne energije, porabi pa je le polovico (500 kWh za ogrevanje prostorov, 450 kWh za sanitarno vodo, ostalo za aparate in svetila), drugo polovico, to je okoli 1750 kWh, pa ima odvečne, ki jo prodaja v omrežje, lahko pa bi jo pretvoril v vodik, s katerim bi poganjal svoj avtomobil! Danes tega aparata po nizki ceni še ni na trgu, a se bo kmalu pojavil, torej bo ta družina v celoti energetsko manj porabila, kot proizvede njihova hiša!
Ne govorimo o vesoljski tehnologiji, niti o velikih vrednostih. Njegovo hišo so zgradili domači izvajalci, stala pa je natanko 230.000 evrov, za kolikor jo lahko vsakdo kupi na trgu. Ta vrednost pa je vrednost povprečnega stanovanja v mestih! In če vemo, da v stavbah porabimo kar 40 odstotkov vse energije, potem je jasno, da se stanje tehnike in ekonomije spreminja zelo hitro, le odločiti se je treba. Ko bo Ivo Novak naročil in dobil takšno hišo, bo dajal novinarjem povsem drugačne izjave. Gre za stanje duha, stanje miselnosti, ki še ne dohaja časa in realnih tehničnih in finančnih možnosti.
Zato ni čudno, da Evropa kar naprej govori o porabi energije in sanacijah v stavbah, saj gre za ogromen delež porabe, gre za stavbe, ki trajajo zelo dolgo, in gre za znano in cenovno ugodno tehnologijo. Manjkata le odločitev in drug program v vseh glavah. Enako kot v stavbah napreduje stanje tehnike v transportu in industriji. Bolj ko se bo investiralo v nova področja trajnostne energetike, bolj bodo nove tehnologije konkurenčne in dosegljive, zato so sporočila klasičnih energetikov napačna, zastarela, ne vodijo v pravo smer. Odločitve in vizije so napačne. Pravilna in realna vizija in odločitev so 100-odstotni OVE do leta 2050.
Slovenija ne potrebuje jedrske centrale
To je bistven razlog proti. Kot že omenjeno, je cena jedrske elektrike zlagana, zato je enaka sredstva bolj smotrno vlagati v OVE in URE. Slovenija je izjemno bogata z OVE, imamo odličen solarni pas, imamo veliko vodne energije, imamo veliko biomase, ki nas prerašča in je ne znamo izkoristiti – tistega, kar zraste, ne znamo sproti porabiti za lesne izdelke in kurjavo. Imamo tudi geotermalno energijo, ki jo znamo uspešno izkoriščati. Smo torej z obnovljivimi viri energije bogata država, zato je jasno, da je to naša perspektiva in prednost ter priložnost. Ob izgradnji TEŠ6 bo električne energije dovolj za prehodno obdobje do brezogljične družbe, in da bi delali jedrsko centralo za izvoz energije, je neprimerno, saj bodo nekateri s tem zaslužili, nam bodo pa ostali problemi.
Dejstva brez komentarja
Predvidena jedrska centrala na Finskem se je podražila s 3,5 milijarde na 5 milijard in bi ob 90-odstotnem izkoristku potrebovala 60 let, da se investicija povrne! Gradnja bi trajala pet let. V Evropi sta bili po Černobilu (1986) zgrajeni le dve JE, v ZDA pa nobena po letu 1979. Nuklearka potrebuje 50 ur od pogona, nizkega teka, do visoke produkcije. Nemci uvozijo 75 odstotkov energetskih virov, surovin. V Franciji je elektrika poceni, ker država pokrije 48 odstotkov indirektnih stroškov, (tudi) od tod mit o poceni jedrski energiji. Verjetnostni račun napoveduje Fukušimo v Evropi v roku 15 let. Nemčija je dvignila delež OVE: 2001: 4 odstotke, 2010: 17 odstotkov, 2011: 20 odstotkov (prva polovica leta). Izvozijo 4 Twh energije, pa še jedrske centrale niso vse v pogonu. Služb je v sektorju OVE 15-krat več kot v jedrskem. V Nemčiji je že 3 milijone zelenih delovnih mest, napovedujejo zmanjšanje rabe električne energije, mi predvidevamo porast. Nemci bodo do leta 2020 zmanjšali emisije CO2 za 40 odstotkov, mi imamo v načrtu le 9,5 odstotka, Nemci JE zapirajo, mi bi gradili...