Posledice tega se kažejo v tem, da je poraba energije na koncu precej večja, kot bi lahko bila. Mnogi investitorji se tega niti ne zavedajo, marsikomu pa je pomembneje, da ima v rokah papir, da je projekt izveden v skladu z omenjenim pravilnikom, medtem ko je dejanska poraba energije po sanaciji ali novogradnji precej višja, kot dovoljuje pravilnik.
Zelo malo pa je po besedah Eda Bahča, dolgoletnega projektanta in dobrega poznavalca strojnih inštalacij, pri nas investitorjev, ki si zares želijo zgraditi ali obnoviti objekt, ki bi s pomočjo najsodobnejših tehnologij omogočil kar največje prihranke energije in si ob tem dolgoročno zagotovil čim nižje stroške za energijo. Vendar ob razumnih izdatkih za naložbo. Sogovornik namreč ugotavlja, da je med investitorji, predvsem pa tudi med projektanti in izvajalci, največji problem pomanjkanje znanja in informacij na tem področju. Po drugi strani pa je kljub dobro zasnovanemu PURES, ki ima po njegovih izkušnjah tudi kar nekaj pomanjkljivosti, zelo velika ovira tudi nizka cena projektantskih storitev.
Posledica tega je, da se mnogi projektanti zadeve lotijo po liniji najmanjšega odpora in gledajo predvsem na količino, medtem ko jim kakovost in seveda končni prihranki energije niso tako pomembni. Ob »štancanju« projektov seveda zanemarjajo izobraževanje in sledenje najnovejšim tehnologijam na tem področju, kjer brez nenehnega spremljanja novosti preprosto ne gre več. V praksi je zaradi tega zelo veliko težav, čeprav je res, da investitorji o tem začnejo razmišljati, ko se kaj resno zaplete, medtem ko se večina niti ne zaveda, da bi tako pri novogradnjah kot pri sanaciji lahko vgradili bistveno bolj učinkovite sisteme, s pomočjo katerih bi bili izdatki za energijo dolgoročno občutno nižji ob precej večjem bivalnem ugodju.
Med izračuni in porabo tudi 40 odstotkov razlike
Žal po Bahčevih izkušnjah to še bolj velja za javne stavbe, kot so šole, zdravstvene in druge javne ustanove, kjer je pomembno predvsem to, da je zadeva načrtovana v skladu z omenjenim pravilnikom. To je pravzaprav osnova za pridobitev javnih sredstev, kako bo zadeva videti v praksi, pa ne zanima nikogar več, saj morajo imeti investitorji za pridobitev vseh dovoljenj dokumentacijo, iz katere so razvidne izračunane vrednosti, medtem ko dejanska poraba energije na osnovi meritev po obnovi ali novogradnji ne zanima nikogar več. Sogovornik na osnovi lastnih izkušenj ocenjuje, da je poraba energije v takih objektih potem tudi za 30, 40 ali tudi več odstotkov višja, kot je izračunana na podlagi omenjenega pravilnika.
Ob tem sogovornik opozarja na pomanjkljivosti pri izdelavi energetskih pregledov, kar velja predvsem pri sanaciji objektov. Za pripravo dobrega projekta bi morali namreč izračunati porabo energije prav za vsak prostor posebej in ne na osnovi nekih instantnih rešitev, ko nekateri na hitro izračunajo povprečje za celotno stavbo. To je še posebno pomembno v tistih objektih, kjer se namembnost posameznih prostorov zelo razlikuje (kuhinja, pisarniški prostori, razni delovni prostori, bolniške sobe in podobno). Poraba v takih prostorih se namreč zelo razlikuje, zato lahko poraba energije v takih objektih zelo odstopa od izračunavanja nekega povprečja. Zato je lahko za solidno sanacijo prav dober energetski pregled odločilnega pomena.
Na žalost je v praksi tako, da marsikateri investitor že pred začetkom del razmišlja tako, da bi z investicijo lahko še nekaj privarčeval za kakšne druge potrebe javnega zavoda ali ustanove ali pa »prihranke« prelil kar v zasebne žepe. Takšno je v praksi razmišljanje pri velikem delu investitorjev, zato se sogovornik zavzema za to, da bi PURES dopolnili tako, da ne bi veljale zgolj izračunane vrednosti, ampak dejansko izmerjene vrednosti porabe energije po sanaciji ali novogradnji. Na tak način bi država in vsi investitorji porabili precej manj denarja, poraba energije in s tem povezano onesnaževanje okolja pa bi bila bistveno manjša.
Prav tako v pravilniku niso predvidene vgrajene moči posameznih ogrevalnih naprav, ampak samo poraba energije. V praksi to pomeni, da večina investitorjev raje vgrajuje višje moči ogrevalnih naprav in ob tem izbere cenejše naprave, čeprav bi lahko v marsikaterem primeru vgradili naprave s precej manjšimi močmi in bi z enako visoko naložbo precej znižali stroške za energijo. Iz vsakodnevne prakse ugotavlja, da bi posamezni investitorji vgradili celo naprave s polovico manjšo močjo, kot je predvideno v projektu, če bi bili seveda dobro strokovno podkovani.
So lahko steklene stolpnice tudi varčne?
Sogovornik je precej kritičen tudi do »steklenih« novogradenj, ki za arhitekte predstavljajo velik izziv, s stališča strojnih inštalacij pa so povsem zgrešene in za investitorje pomenijo ogromne stroške za energijo. V take stavbe je treba namreč vgraditi naprave za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje z veliko močjo, saj morajo zagotoviti ustrezne temperature prostorov tako v najhujši poletni pripeki kot pri najnižjih zimskih temperaturah. Investitorji bi se temu lahko izognili s tako imenovanim sistemom ogrevanja betonskih jeder. To pomeni, da bi v betonske plošče vgradili plastične cevi, po katerih se pozimi pretaka topel zrak, poleti pa hladen. Na tak način bi v prostorih zagotovili ustrezne temperature ob bistveno nižjih vzdrževalnih stroških.
V Sloveniji je že nekaj takih primerov (Kostak Krško, nova poslovna stavba Primorja iz Ajdovščine) in še nekaj primerov, ki potrjujejo ugotovitve našega sogovornika. Opisan sistem je pri nas novost, vendar v PURES ni predviden, zato imajo lahko investitorji v praksi težave, vendar se tisti, ki verjamejo in zaupajo v omenjeni sistem, po ovinkih nekako izognejo omenjeni pomanjkljivosti. Zato sogovornik predlaga, da se omenjeni pravilnik dopolni tudi v tem smislu, da bodo investitorji lahko gradili v skladu s sodobnimi dognanji. Naložba v tak sistem je po Bahčevih izkušnjah dražja za približno toliko, kot znaša strošek zemeljske vrtine, iz katere toplotne črpalke črpajo osnovni vir energije za ogrevanje in hlajenje. S tem pa si lastnik zgradbe zagotovi dolgoročno bistveno nižje stroške vzdrževanja in prijetnejše delovne razmere kot v »klasičnih« steklenih stolpnicah.
Odpiranje oken je preživeto
Veliko napak se dogaja tudi pri prezračevanju prostorov. Bahč ob tem dodaja, da je klasično prezračevanje z odpiranjem oken predvsem pri velikih objektih že preživeto. Najboljša in najbolj učinkovita rešitev je centralni sistem prezračevanja z rekuperacijo toplote, ki z ustrezno izbiro toplotnih črpalk in drugo opremo, kot je denimo adiabatno hlajenje, zagotavlja tako ogrevanje kot tudi ohlajevanje prostorov in tudi dotok svežega zraka. Zato v sodobnih zgradbah ne potrebujejo klimatskih naprav.
Več težav s prezračevanjem se pojavlja pri sanaciji obstoječih stavb, predvsem tam, kjer niso dovolj visoki stropi za napeljavo cevi za prezračevanje. V takih primerih so po sogovornikovih besedah najboljša rešitev lokalni sistemi, kot je denimo Mikrovent, ki jih lahko namestimo v posamezen prostor ali v več prostorov hkrati. Ti sistemi niso vezani na centralni sistem in jih torej lahko vgrajujemo v posamezne prostore. Njihov pomen oziroma prednost je v tem, da je zrak v prostoru vedno svež, predvsem pa se s tako napravo izognemo plesni in vonju po zatohlosti.
Veliko kratkih stikov med naročnikom, projektantom in izvajalcem se v praksi dogaja tudi zaradi tega, ker projektant v dokumentaciji ne sme izbrati določene opreme oziroma izvajalca, za katerega ve, da bo izpolnil zahteve iz projekta. Tako se v praksi nemalokrat zgodi, da izvajalec ali naročnik pripelje neko povsem drugačno opremo oziroma napravo, s katero ne bo mogoče zagotavljati predvidenih učinkov. Zato sogovornik trdi, da bi se morali projektant, investitor in izvajalec že pred sanacijo oziroma novogradnjo natančno dogovoriti tudi o tem, saj bi se s tem izognili številnim nevšečnostim in tudi dodatnim stroškom. Na to bi moral biti pozoren predvsem investitor, če seveda želi, da je celotna naložba izvedena tako, kot je predvideno.
V naslednji prilogi nam bo sogovornik predstavil nekaj nasvetov o tem, zakaj in kdaj naj se investitor odloči za ogrevanje z biomaso, kje je najbolj primerna toplotna črpalka, kje kondenzacijski kotel, kakšen je njegov pogled na sončne elektrarne in podobno.
