Mogočna hči matere Zemlje
Buča, po Grkih imenovana mogočna hči matere Zemlje, sodi med najstarejše gojene rastline, saj naj bi bučne pečke divje rastočih vrst grizljal že paleolitski človek pred 15.000 leti. Izvira iz tropskih in subtropskih predelov vlažnih in zmerno suhih tropov starega in novega sveta.
Buče so botanično prepoznavne po močni glavni korenini in bogatem spletu lateralnih korenin. Listi so veliki ter votlo pecljati, moški in ženski cvetovi pa so na isti rastlini in imajo zvončast ter globoko narezan cvet z navzven ukrivljenimi konicami, ki je odprt le en dan. Oprašujejo jih čebele in čmrlji, plodovi buč pa so zelo raznoliki tako po velikosti, barvi in obliki.
Nezahtevne in vsestransko uporabne
Na prosto jih sejemo v začetku maja. Najbolj jim ustreza sončna in dobro pognojena lega. Semena posejemo približno tri centimetre globoko. Kasneje posebne nege ne potrebujejo, poskrbeti je treba le, da jih ne zaduši plevel. Dobro prenašajo tudi vroča in sončna obdobja, vendar jih je takrat treba zalivati. Poberemo jih konec septembra ali oktobra, ko dobijo globoko (večina vrst rumeno ali oranžno) barvo.
Vsestranska uporabnost buč je izjemna - uporabljamo jih v kulinariki, iz njih so izdelovali posode in glasbila, okrasne buče krasijo (na predvečer vseh svetov pa tudi strašijo) naše vrtove in domove, da o zdravilnih učinkovinah niti ne govorimo. Bučno olje je odličen dodatek solati, vanilijev sladoled z bučnim oljem pa je naravnost enkratnega okusa.
