To so bila za Branka Kovačiča, lastnika in direktorja omenjenega podjetja, osnovna izhodišča pri gradnji poslovnega objekta, ki že zdaj dosega standarde, kakršni so za nove poslovne objekte predvideni po letu 2020 (skoraj ničenergijski objekti). Poslovna stavba namreč sodi v kategorijo nizkoenergijskih stavb, vendar dve sončni elektrarni (na strehi in na nadstrešku za avtomobile) proizvedeta bistveno več električne energije, kot je potrebujejo za obratovanje stavbe.
Čeprav se je sogovornik že pred gradnjo zavedal, da bo celotna naložba nekoliko dražja od »klasične« gradnje, pri odločitvi ni gledal zgolj na kratkoročne ekonomske koristi, ampak predvsem na dolgoročne vzdrževalne stroške, ustvarjanje ugodnih delovnih razmer za zaposlene ter prijetnega ambienta za njihove kupce in poslovne partnerje. Zagotovo pa je pri odločanju veliko pripomoglo tudi dejstvo, da je kot diplomirani inženir elektrotehnike in kot človek, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja z našim okoljem, v tem projektu videl tudi velik strokovni izziv.
Zajemajo celo deževnico s strehe
Celoten objekt je zasnovan in zgrajen brez toplotnih mostov, zunanje stene so obložene z 20 do 25 cm debelo izolacijo, na strehi pa je izolacija debela 30 cm. Vsa okna imajo trislojno zasteklitev. Celoten objekt ogrevajo s pomočjo reverzibilne toplotne črpalke (REHAU), ki jo uporabljajo za ogrevanje tople vode ter za ogrevanje in hlajenje prostorov. Toplotna črpalka je povezana z geosondo, s pomočjo katere črpajo talno vodo za ogrevanje. V stavbi je vgrajen tudi prezračevalni sistem z rekuperacijo odpadne toplote. Ta sistem je povezan s tako imenovanim zemeljskim kolektorjem oziroma zemeljskim prenosnikom toplote, ki v zimskem času hladen zrak pred vstopom v objekt nekoliko dogreje, poleti pa ga ohladi.
Topel oziroma hladen zrak (poleti) se pretaka po posebnih ceveh, ki so jih med gradnjo vgradili v betonske plošče, in v zimskem času ogreva, v poletnem pa hladi celotno zgradbo. Zato ne potrebujejo klimatskih naprav, ampak lahko temperaturo v prostorih regulirajo tudi z odpiranjem oken. Predvsem v poletnem času pa za senčenje oziroma hlajenje uporabljajo žaluzije, ki lahko delujejo samodejno ali pa jih uravnavajo ročno. Poleg tega imajo na južni strani stavbe zasajene plezalke (glicinije), ki bodo v poletnem času pripomogle pri uravnavanju temperature v prostorih.
V hiši imajo vgrajen tudi ločen vodovodni sistem, ki je priključen na rezervoar za zbiranje deževnice. Uporabljajo jo za splakovanje sanitarij in za zalivanje zelenic okoli objekta.
Tako kot se za sodobno zgradbo spodobi, imajo celotno ravno streho prekrito s sončnimi celicami, med katerimi je tudi nekaj kvadratnih metrov sončnih kolektorjev za ogrevanje tople sanitarne vode. Drugo sončno elektrarno pa so zgradili na nadstrešku za avtomobile. Skupna moč sončne elektrarne znaša 50 kW. Glede na to, da je objekt popolnoma nov in so se vanj vselili pred dobrim mesecem, sogovornik še nima natančnih podatkov o dejanski porabi elektrike, vendar so projektanti izračunali, da bo proizvedene električne energije bistveno več, kot je bodo porabili za obratovanje. Kot zanimivost naj povemo, da je gradnja sončnih elektrarn lahko zelo »nalezljiva«, saj sta na strehah sosednjih objektov zrasli še dve novi sončni elektrarni, v prihodnje pa naj bi vsaj še ena.
Za brezhibno delovanje vseh omenjenih in med seboj omenjenih sistemov »skrbi« nadzorni sistem, s pomočjo katerega lahko lastnik ob vsakem trenutku ugotovi, kaj se v posameznem sistemu dogaja, in seveda po lastni volji spreminja posamezne parametre. Z integracijo vseh sistemov so prihranili veliko časa in tudi stroškov, saj jim računalniški sistem omogoča optimalno delovanje.
Z odlogom gradnje je bila naložba cenejša
Kljub temu da je v celotnem objektu še vedno mogoče zaznati vonj po novem, Branko Kovačič prizna, da je zadovoljen s projektom in za zdaj ne bi nič spreminjal, saj so projektanti pri načrtovanju upoštevali vsa najnovejša dognanja in vgradili najnovejše sisteme za učinkovito rabo energije in obnovljive vire energije. Celo na zbiranje in uporabo deževnice niso pozabili, kar je pri poslovnih objektih zares prava redkost. Skratka, to pomeni, da v Šentjerneju najbrž stoji edini poslovni objekt v naši državi, ki za osem let prehiteva zahteve, ki jih bodo morali po letu 2020 izpolnjevati vsi novi objekti (v javnem sektorju pa že od začetka leta 2019 naprej).
Tako kot s projektanti sogovornik ni imel posebnih težav z gradbinci, ki so pravočasno in brez večjih napak zgradili in opremili objekt. Je pa ob tem dejal, da je bil on osebno ali njegov prijatelj prisoten prav pri vsaki fazi gradnje, včasih celo po osem ali več ur na dan. To je bilo namreč po njegovem prepričanju edino zagotovilo, da je vse teklo tako, kot je bilo treba. Gradnjo so začeli lani, letos oktobra pa so se že preselili v nov objekt. Najprej so sicer načrtovali, da bodo objekt začeli graditi leta 2008, a so okoliščine nanesle, da so morali začetek gradnje prestaviti na leto 2010. Na srečo so z zamikom gradnje celo nekaj pridobili, saj se je zaradi krize gradnja celo pocenila, zato je bila celotna investicija nekoliko nižja, kot so predvidevali. Ob tem prizna, da je imel pri tem tudi nekaj sreče.
Ne skriva pa razočaranja nad državo. Da bi se lahko pravočasno prijavili na razpis za pridobitev nepovratnih sredstev, so morali z zaključkom naložbe celo nekoliko pohiteti. Sogovornik je bil prepričan, da bo nekaj denarja pridobil tudi iz sredstev EU, a je prejel dopis, da njegov projekt ni bil sprejet. Na ministrstvu za gospodarstvo pa so mu celo dejali, da je projekt zelo zanimiv, a je malo prezgodaj, saj tam namreč pripravljajo dokumentacijo, na osnovi katere naj bi bilo v prihodnje morda mogoče pridobiti nepovratna sredstva tudi za take in podobne objekte. A sogovornik je kljub temu zadovoljen, da je kot petelin, ki je prezgodaj zapel. Če bi namreč, tako kot večina, čakal na državo, bi vsaj še osem let z izpusti onesnaževal ozračje, zato ima zdaj dober občutek, da je z naložbo naredil nekaj zares dobrega za okolje. Hkrati pa s proizvedeno električno energijo poleg svoje stavbe oskrbuje še nekaj gospodinjstev.
Gradnja predstavljene poslovne zgradbe sicer ni neposredno povezana z diplomo sogovornikove hčerke Katarine, ki je na ljubljanski ekonomski fakulteti za diplomsko nalogo obdelala ekonomski vidik trajnostne gradnje poslovnih objektov v Sloveniji. Po besedah sogovornika spoznanja iz diplomske naloge sicer niso vplivala na njegovo odločitev, so pa zaključki zagotovo zanimivi, saj Katarina tudi sama ugotavlja, da naložba s povsem ekonomskega stališča zagotovo ni upravičena, je pa dejstvo, da zgradbe pri nas in drugod v EU porabijo več kot 40 odstotkov vse energije in ob tem močno obremenjujejo okolje.
Z analizo različnih študij iz tujine, ki preučujejo ekonomske stroške in koristi trajnostno grajenih poslovnih objektov, je ugotovila, da bi se moral v današnjem času racionalen investitor, ki želi zmanjšati stroške vzdrževanja in obratovanja stavbe, izboljšati delovne pogoje in zadovoljstvo zaposlenih, produktivnost dela ter ob tem morda celo povečati prodajo in ugled podjetja, brezpogojno odločiti za gradnjo ali nakup trajnostno grajenega objekta. Kljub temu da je naložba v take stavbe v začetni fazi višja od običajnih zgradb, po njenem prepričanju izračun stroškov celotnega življenjskega cikla stavbe (LCCA metoda) pokaže, da so take naložbe upravičene.
V Sloveniji sicer obstaja zanimanje za trajnostno gradnjo poslovnih stavb, vendar je kar nekaj ovir, ki investitorje odvračajo od take gradnje. Med največjimi ovirami so po njenem mnenju neznanje tako na strani projektantov in izvajalcev kot investitorjev in gradbeni standardi oziroma predpisi, ki niso najbolj prijazni trajnostni gradnji objektov oziroma jo ponekod celo onemogočajo.
