Za poklicne sekače in vse, ki veliko delajo v gozdu z motornimi žagami, predstavljajo še posebno težavo tresljaji žage, ki se prenašajo na telo in posledično povzročijo resnejše okvare telesa, tako imenovane vibracijske bolezni ali sindrom belih prstov. Nekdaj so se pri sekačih te težave pojavile zelo kmalu. Pri okoli petih odstotkih že štiri leta po kontinuiranem delu z žago, po več kot desetih letih delovne dobe pa je mravljinčenje začutilo že več kot 20 odstotkov gozdnih sekačev. Poglejmo nekatere elemente varnosti, ki so pri delu izjemno pomembni. Vse od zavore verige, blažilcev tresljajev, gretja ročice do drugih elementov.
Sodobne žage
Poglejmo najprej tresljaje, ki prinašajo težave sekačem, ki delajo že vrsto let. Nekoč ga žage praktično niso imele, z leti pa se je sistem dušenja močno izboljševal. Če danes pogledamo na primer dve profesionalni žagi v različnem razredu – stihl 362, ki je namenjena podiranju debelejših dreves, in lažjo stihl 241, ki je namenjena podiranju in klestenju – vidimo pomembne podrobnosti pri dušenju vibracij. To je namreč dodatno izboljšano. Poleg dinamičnega vpetja motornega dela s tremi jeklenimi vzmetmi so tu še posebne dodatne gumijaste vzmeti med blokom motorja in okvirjem vpetja verige oziroma spodnjim nosilcem.
Tako je nivo vibracij pri žagi 241 vsega 2,9 m/s² levo in desno, kar je, če se ne motimo, trenutno glede na rezultate meritev najboljši dosežen rezultat glede vibracij pri vseh Stihlovih žagah. Poleg tega ima 241 dinamično (na gumijastih vzmeteh) vpet tudi vplinjač, kar še dodatno zmanjšuje vibracije. Močnejša 362 ima nivo vibracij 3,5/3,5, kar je glede na večjo moč normalno, ima pa podobne rešitve dušenja vibracij kot 241.
Ravno zaradi teh vibracij imajo sekači krajši delovni čas, zelo pomembne pa so tudi prekinitve med delom (že to, da spustijo žago ob telo), medtem ko so antivibracijske rokavice relativno neučinkovite. Zanimivo je ob tem še nekaj, kar se pogosto spregleda. Težave zaradi vibracij se pozimi zaradi mraza še okrepijo, kar pomeni, da je ogrevanje ročaja vsekakor priporočljivo. Ob vsem tem je izjemno pomembno pravilno delo z žago, preprijemanje pri različnih kotih, poleg tega pa trdno držanje žage tudi zmanjšuje prenos tresljajev, čeprav bi morda kdo pričakoval obratno.
Preden nadaljujemo pregled razvoja žag, še to: obremenitve sekačev s tresenjem so večje pri sekanju bukovine in drugega trdega lesa, največje pa pri delu s starimi tipi motornih žag.
Razvoj motornih žag
Poglejmo sedaj razvoj motornih žag. Približno do druge svetovne vojne so v glavnem uporabljali težke motorne žage, ki sta jih upravljala dva delavca, in med vodilnimi proizvajalci je bil tudi Stihl. Po letu 1940 so začeli razmišljati o lažjih motornih žagah za enega delavca, ki so kasneje hitro izpodrinile žage za dva, saj so bile pri delu tudi bistveno bolj nevarne. Prvo uporabno motorno žago za eno osebo so naredili kot prototip leta 1944 v podjetju IEL, dokončno pa so jo izdelali dve leti kasneje. Masa žage znamke Beaver je znašala 15,8 kilograma, moč motorja je bila 0,92 kW ob delovni prostornini 45,2 ccm. Žaga je takrat doživela izjemen uspeh in so zato dve leti kasneje izdelali močnejšo žago znamke Pioneer. In temu je sledil nepričakovan razvoj, v katerem so se pojavili različni proizvajalci predvsem iz Amerike in Kanade, medtem ko so evropski proizvajalci motornih žag potrebovali po vojni kar nekaj časa za to, da so stopili v korak z razvojem, med prvimi Stihl z motorno žago BL leta 1950.
Za razvoj je bila zelo pomembna uvedba neposrednega pogona leta 1951, ki je omogočil visoke hitrosti verige in tudi kleščenja vej. To je namreč do takrat potekalo ročno, saj je bilo kleščenje z žago z menjalnikom preveč nevarno in neučinkovito. Motorne žage so se že takrat začele iz rok profesionalcev seliti tudi v roke občasnih uporabnikov, kar se je začelo že okoli leta 1952. Leta 1957 je bilo po svetu že več kot 45 proizvajalcev motornih žag, ki so trgu ponujali okoli 200 različnih tipov žag.
Negativni vplivi
Šele v sedemdesetih letih so se začele obsežne raziskave o negativnih učinkih in posledicah pri delu z motorno žago zaradi tresenja, ropota, izpušnih plinov in tudi zelo nevarnega povratnega udarca. Sprva vibracije na motornih žagah za eno osebo niso predstavljale tako velikega problema, to pa zaradi nizkih frekvenc pri žagah z menjalnikom. To se je temeljito spremenilo z uvedbo verižnih žag na neposredni pogon in s tem povezanimi višjimi frekvencami motorja.
Zanimivo je, da je po raziskavi iz leta 1965 največje tresljaje povzročala žaga znamke Stihl Contra, čeprav je Stihl začel med prvimi iskati rešitve zaradi teh tresljajev in je omenjena žaga že imela antivibracijski ročaj, ki pa ni bil učinkovit. Razvoj varnostnih elementov nikakor ni stekel čez noč, od žage znamke Stihl Contra do danes je preteklo veliko vode, žage pa so se povsem spremenile. Kar v osnovi pomeni tudi to, da stare žage niso primerne za delo tudi zaradi varnostnih mehanizmov, ki jih nimajo ali pa ti ne delujejo.
Varnostni elementi
Poglejmo razvoj sestavnih delov žag, pomembnih za varnost. Že leta 1953 je podjetje Mill & Mine Supply vgradilo prve blažilce na žage za dve osebi. Leta 1960 je švedsko podjetje Companion predstavilo spiralne vzmeti, ki so ločevale ročaj od motorja, in tedaj so jih poimenovali kot antivibracijski ročaji. Prvi so jih potem dodali pri Stihlu na model Contra/Lightning leta 1964, šele leta 1968 pa je podjetje Partner predstavilo učinkovite antivibracijske ročaje, ki so jih kmalu uvedli vsi proizvajalci in jih nekateri še posebno zelo izboljšali. Bistvo antivibracijskega ročaja je, da sta oba pritrjena na motorno žago v treh natančno določenih točkah in tako najbolj blažita škodljive vibracije. Vpetje poteka prek jeklenih vzmeti ali v kombinaciji z gumijastimi, poleg tega pa sta v ta sistem vključena tudi vplinjač in rezervoar goriva. Poleg tega so spodnji del vodilnega ročaja razširili in na tak način dosegli večjo zaščito roke, pred vibracijami pa ščitijo posredno tudi ogrevani ročaji, saj toplota zmanjšuje vplive vibracij.
Električno stikalo za vžiganje in ugašanje motornih žag so razvili leta 1953, zavora verige pa se je pojavila šele leta 1972 (Jonsered). Sistem deluje tako, da se veriga ustavi takoj, ko potisnemo ročico, ki služi tudi kot ščitnik, naprej, motor pa ne neha delovati. Po načelu inercijskega momenta zavora verige deluje tudi ob povratnem udarcu. Kmalu so zavoro verige uvedli tudi pri Stihlu. Še dodatno pa so zavoro prenesli tudi na vodilno ročico z dodatnim stikalom na vzmet, ki takoj, ko delavec spusti ročaj, avtomatsko aktivira zavoro. Sistem velja med profesionalci, ki so ga preizkusili, za zelo dobrega in je kar škoda, da ni že danes standard vseh žag (podobno mnenje delijo tudi uporabniki Husqvarnine zavore na zadnji roki).
Za varnost je pomembna tudi uvedba dekompresijskega ventila, ki olajša vžig žage, verjetno pa je eno največjih revolucij v smeri razvoja varnosti predstavljala uvedba katalizatorja na motornih žagah, tako da je bila prva verižna žaga s tem sistemom stihl 044 leta 1989. Katalizator je omogočil uporabo neosvinčenega bencina, novi motorji in sistemi upravljanja pa so enormno zmanjšali tudi izpušne pline.
Razvoj pa gre naprej. V smeri zmanjševanja izpušnih plinov, posebno pa vibracij, in hkrati z izboljšanjem sistemov varnosti. Enostavno povedano to pomeni, da so za varno delo v gozdu brez večjih posledic nujni sodobna dobro vzdrževana žaga, dnevno omejeno delo, ergonomska zasnova stroja ter tudi razmerje mase in moči. Veliki koraki so se dogajali in danes so sodobne žage zelo izpopolnjeni stroji. Vsaka nova generacija pa prinaša še dodatne izboljšave. Pa četudi morda le za kakšen milimeter širše stikalo plina, kot je to pri žagi stihl 362 v primerjavi s stihl 361, ki pa ga profesionalni uporabnik takoj opazi.
Vir: Primož Bizjak, Razvoj motornih verižnih žag in njihove tehnične izboljšave, diplomsko delo 2007, Biotehnična fakulteta Univerze v Ljubljani, oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire