Če pa se odločite za odprto ognjišče v zaprtem prostoru, se stvari lahko kaj hitro zapletejo in pravi notranji kamini so prava umetnost. Eno so zaprti kamini, nekaj povsem drugega pa je odprto ognjišče ali odprt kamin, ki zahteva številne rešitve, s pomočjo katerih boste preprečili dimljenje v prostoru in omogočili optimalen vlek za dobro gorenje. Edino, na kar lahko že v začetku pozabite, pa je učinkovito gretje. Pri odprtih ognjiščih gre toplota več ali manj skozi dimnik na plano.
Danes imajo številni lastniki lepa ognjišča, ki pa jih ne uporabljajo iz enostavnega razloga, ker se iz njih kadi in je to v zaprtem prostoru nevzdržno. Nekateri priporočajo posebne ventilatorje v dimniku, potem naj bi bile odgovor na težave komore, dejansko pa gre za skupek različnih tehničnih rešitev, ki se morajo uskladiti. Pogoji za dobro odprto ognjišče z dovolj dobrim vlekom, ki preprečuje dimljenje, pa so dovolj velik presek dimnika, njegova pravilna višina in optimalen zajem zraka v samem kurišču, ki je potreben za gorenje.
Zato poglejmo ognjišče, ki je postavljeno v zaprtem objektu, ki je bil nekoč hlev, danes pa je tudi po zaslugi ognjišča nadvse prijeten in zanimiv prostor za različna srečanja, še posebno potem, ko je lastnica sama zafugirala vse fuge med kamni v zidu. In uživanje v kulinariki žara, pa če želite peči čevapčiče ali ribe na dalmatinskih gradelah, pripraviti hobotnico pod peko ali pa celo speči odojka ali jagenjčka. Ognjišče in njegova konstrukcija ter izvedba po zaslugi posebnega sistema oblike kurišča, dimnika in nape namreč vse to omogočajo.
Kopija dalmatinskega ognjišča
Ognjišče, ki vam ga predstavljamo, je nastalo kot približna kopija odprtega ognjišča v vinotoču v Podutiku, ki ga je zgradil neki Dalmatinec. Nekatere dodatne rešitve so rezultat večletnega preučevanja odprtih ognjišč v hišah na slovenskem Krasu, odločilno za kakovostno izvedbo je bilo vsekakor strokovno svetovanje Sandija Plaskana iz podjetja Schiedel dimniški sistemi, d.o.o., izvajalec zidarskih del pa je v glavnem le sledil strokovnemu vodenju investitorja. Kovinsko konstrukcijo nape je izdelal Rafko Borin iz Trebnjega, zanimivo pa je, da je investitor naredil eno samo napako, in to zato, ker ni upošteval opozorila strokovnjaka Schiedla glede višine dimnika. Tako so zgradili prenizek dimnik in posledica je bila, da je zagotavljal premajhen vlek in je zato ob pečenju zunaj notranje niše v ognjišču (še pod napo) prihajalo do dimljenja v prostor. Ko so dimnik dvignili še za en meter, so bile vse težave odpravljene, vlek je optimalen in dimnik požira ves dim ne glede na količino.
Tehnične rešitve
Poglejmo sedaj celoten kamin in sistem. Najprej so postavili mizo ognjišča, ki meri 160 krat 100 cm, v njej pa so štirje zračni kanali. Plošča je armiranobetonska, dva zračna kanala fi 10 cm sta napeljana v prednji del mize in služita kot zračna zavesa, dva kanala sta v steni ognjišča in skrbita za optimalno gorenje. Plošča je obzidana s starimi opečnimi zidaki, dno celotnega kurišča je izdelano iz šamotnih zidakov debeline 6 cm, ki so položeni v mivko. Bistvo dobrega gorenja in pravilnega vleka se skriva poleg dimnika še v eni podrobnosti. To je v obliki kurišča. To je zamaknjeno ali poglobljeno za približno globino zidaka in je izdelano kot niša, ki se proti vrhu oziroma vhodu v dimnik zožuje. Tehnična navodila za odprta ognjišča govorijo o preseku dimnika, ki mora imeti od 25 do 30 odstotkov svetle vstopne površine. Z zamikom ali premikom ognja v nišo se ta površina bistveno zmanjša in praktično pomeni le površino odprtine poglobljenega dela. Kar je v primerjavi z ognjiščem, odprtim z dveh strani, bistveno manj. Tako ob začetku kurjenja ni nobenih težav, kasneje, ko se segreje dimnik, pa je vlek še močnejši, zračno zaveso zagotavljata dodatno dva zračnika v sprednjem delu mize.
Druga podrobnost je, da ogenj gori na kovinskem podstavku, žerjavica pada pod podstavek, tako da jo lahko brez težav izvlečete in potem na njej pečete. Noge podstavka so bile ob izdelavi visoke 12 cm, vendar je to preveč, saj je vlek premočan, tako da priporočamo, da naj bodo noge kovinskega podstavka za ogenj visoke približno od 6 do 8 cm, tako da se nekoliko zmanjša podvlek zraka pod ogenj in na tak način dobite bolj kvalitetno žerjavico. Niša je obložena s šamotnimi zidaki debeline 6 cm, kar omogoča optimalno varnost in hkrati tudi trajnost ognjišča. V primeru, da bi bila niša betonska, bi visoke temperature v relativno kratkem času povzročile popoln propad betona. Vsi zidaki so lepljeni s posebnim lepilom za šamotno opeko, ki zdrži visoke temperature. Zračnika ob strani niše zagotavljata optimalen vlek, žal pa ni mogoče regulirati velikosti odprtin razen z zaslonom iz šamotne opeke. Desna stena zidu je prav tako obložena s šamotnimi zidaki, ki pa so tanjši (3 cm). Dodatna dimna niša je izdelana tik pod vrhom, je pa nekoliko majhna in bi lahko bila grajena bolj v dalmatinskem stilu kot žep, čeprav v celotnem sistemu ne bi veliko spremenila.
Napa
Napa je prav tako kopija ognjišča iz Podutika, gre pa za zelo zanimivo rešitev. Ohišje nape je kovinski raster, ki je vpet v zadnji zid ognjišča, spredaj levo napo nosi kovinska noga, desno je naslonjena na zid. V raster je investitor potem vložil 1,5 cm debele šamotne plošče, ki so med seboj zatesnjene z lepilom za šamot. Celotna napa je zaradi videza prekrita s staro opeko zareznikom, spredaj je kot rob dodan hrastov tram. Spet in samo zaradi lepšega videza. Dimnik zapira loputa, tako da ga je mogoče po končanem kurjenju zapreti in vsaj deloma ohraniti toploto v prostoru, čeprav moramo poudariti, da ognjišče kot tako ni namenjeno ogrevanju prostora, ampak bolj in predvsem peki.
Dimnik
Dimnik je nekaj posebnega, nastal pa je po nasvetu tehničnega strokovnjaka podjetja Schiedel Sandija Plaskana. Strop v prostoru je lesen, objekt je požarno zelo ogrožen in zato je bila zahteva investitorja po absolutno požarno varnem odprtem ognjišču. Od tod tudi sistem varne nape in dodatni betonski oziroma opečni tlak ob ognjišču, ki mu sledi leseni poden. Niša iz opeke in šamota se zožuje do vrha kamnitega zidu, tam pa so naredili betonsko ploščo in vanjo vgradili prehodni kos za ploščo AB fi 30, na tak način so obesili dimnik nad ognjišče. Za kurišča s trdim kurivom v Schiedlu sicer priporočajo keramične vložke, zaradi posebnosti in manj pogostega kurjenja in tudi zaradi potrebe po čim večjem preseku dimnika pa je Plaskan svetoval uporabo dimniške tuljave iz nerjaveče pločevine.
Tako so uporabili zunanji plašč dimnika schiedel (betonski) za dimniški vložek s svetlim presekom fi 25 cm. Teža celotnega dimnika s keramičnim vložkom bi znesla okoli 160 kilogramov, po nasvetu Plaskana pa je investitor vstavil v betonski plašč izolacijo in potem dimniško cev iz nerjavne pločevine. Ker je ta tanjša, je lahko vstavil tuljavo s premerom fi 30 cm in še dodatno izboljšal vlek za ognjišče, težo dimnika so tako temeljito zmanjšali. Bistvo dobrih kovinskih dimnikov je spajanje z utori in tudi slučajno ne z neti. So pa pri izvedbi dimnika storili napako, ki jo je bilo kasneje mogoče popraviti. Zaradi relativno nizke strehe objekta so se odločili za vsega 2,5 metra visok dimnik, kar je skupaj z nišo kurišča zneslo približno 3,4 metra višine. To pa je bilo premalo. Ob kurjenju v niši ni prihajalo do dimljenja v prostor, prav tako ne ob prižiganju ognja, takoj ko pa je lastnik potegnil žerjavico od niše, dimnik ni več zagotavljal dovolj močnega vleka in je začel dim iz nape uhajati v prostor. Dimnik mora biti visok vsaj okoli 4 metre, in to ne glede na presek, ki je odvisen od svetle odprtine oziroma od peči. Dimnik so potem dvignili za en meter in sedaj je gorenje optimalno ter dim ne uhaja več v prostor.