Vrste žlebov
Na trgu lahko kupimo žlebove iz različnih materialov. Najpogosteje so iz aluminija (naravni ali barvani), bakrene ali pocinkane pločevine (naravne ali barvane) in nerjavnega jekla. Aluminijasti žlebovi so primerni za različne strehe. Njihova posebnost je, da ne izstopajo s svetlo barvo. Življenjska doba je približno enaka kot pri bakrenih, so pa cenejši. Njihova slabost je, da jih ni mogoče spajkati, temveč jih je treba kovičiti, stike pa zatesniti s silikonom. Ob slabi izvedbi lahko začnejo puščati. Druga težava je, da se v prašnem okolju na stiku začne nabirati nesnaga, ki zavira odtekanje vode.
Zelo pogosto uporabljen material za žlebove je baker. Ob montaži so ti žlebovi svetle bakrene barve, sčasoma pa baker oksidira in potemni. Morebitno lakiranje za ohranitev svetleče barve ni smiselno, ker po določenem času lak popoka. Bakreni žlebovi niso primerni za pločevinaste strehe. Voda ne sme teči z bakra (obrobe) na pločevinaste kritine ali pločevinaste obrobe; tudi pri pločevinasti strehi lahko imamo bakren žleb, pogoj pa je, da kljuke niso v neposrednem stiku s pločevinasto kritino.
Marsikdo meni, da so pocinkani žlebovi že preteklost, vendar ni tako. So zelo priljubljeni, predvsem zaradi cene in primernosti za vse kritine. Težava je spajanje, saj je treba spoje zatesniti s silikonom; če pa dva žlebova spajamo z lotanjem, moramo stik prebarvati. Glede na tehnične lastnosti bi lahko trdili, da so žlebovi iz nerjavnega jekla najboljši. Ta material je obstojen, lahko ga spajamo, pri lotanju z njim ni težav ter je najmanj občutljiv za toploto in mraz. Njegova slabost je, da se blešči.
Odtočne cevi
Žlebovi so lahko polkrožni ali kvadratni. Pri slednjih se v vogalih pogosto nabira nesnaga. Pri načrtovanju žleba moramo misliti tudi na odtočne cevi. Vnaprej moramo predvideti, kam bomo speljali meteorno vodo. Ta mora biti speljana v jaške in naprej v ponikalnice. V pripravi je nova zakonodaja, ki bo določala, da mora vsak lastnik objekta na svojem zemljišču poskrbeti za ponikanje meteorne vode. To pomeni, da bo morala imeti skoraj vsaka hiša ponikalnico. Zato bi bilo smiselno razmisliti o uporabi meteorne vode, ki jo lahko prek cisterne speljemo v ponikalnico. Kapnica je namreč zelo uporabna za zalivanje ter pranje vozil in dvorišč, racionalna pa je tudi poraba za sanitarno vodo.
Ponikalnica
Drug problem pa je, če imamo vode iz žlebov preveč ali je ne želimo uporabljati za druge namene (cisterna). V takem primeru je treba narediti ponikalnico. Danes se za ponikanje vode najpogosteje uporabljajo kamnite ponikalnice ali pa se preprosto navrtajo betonske cevi in vložijo v zemljo, kar je deloma uspešno; pri večjih nalivih take cevi ne poskrbijo za dovolj hitro ponikanje vode, seveda pa je vse skupaj odvisno tudi od prepustnosti zemljine.
Za izdelavo ponikalnice, grajene iz kamna, potrebujete trikrat večjo gradbeno jamo, kot na primer znaša pričakovana količina vode, poleg tega se za prekrivanje največkrat uporablja filc, ki za ta namen tudi ni najprimernejši. Ne glede na to, ali imate morda vodo s streh speljano v cisterno ali vodnjak, morate še vedno poskrbeti za ponikanje odvečne vode, kajti cisterna se bo prej ali slej napolnila.
Najenostavnejši za vgradnjo in tudi cenovno najugodnejši so ponikalni moduli (ali predori oziroma tudi jaški), ki rešujejo številne težave. Podobni so satju čebel, so pa precej večji. Izdelani so iz plastike. Lahko so povozni ali nepovozni in jih izdelujejo v obliki tunelov in kvadrov. Velikost ponikalnice je treba izračunati s posebnim programom, odvisna pa je od kvadrature površin, s katerih se zajema voda, in od sposobnosti ponikanja zemlje. Vse skupaj se potem preračuna na desetminutne najhujše nalive za posamezno območje. Potrebna sta tudi sifon in revizijska odprtina.
Pred ponikalnico priporočamo filter na košaro, da ga je mogoče čistiti. Če ga nimate, se ponikalnica lahko napolni z listjem in se potem z leti zamaši. Tak filter je priporočljiv tudi pred manjšimi kamnitimi ponikalnicami za individualne hiše.
Ko se plastični blok, ki je videti kot veliko plastično satje, vgradi v zemljo, ga prekrijejo z geotekstilom in zasujejo. Danes nekateri ponikalnice še vedno prekrivajo s filcem, ki je za to manj primeren, ker se mu ob stisku zemljine zmanjša prepustnost, medtem ko geotekstil tudi pod pritiski ohrani enako prepustnost. Za individualne hiše strokovnjaki priporočajo ponikalne predore, za večje objekte pa ponikalne bloke.
