Avtomati delujejo zelo preprosto: v odprtino vstavite sijalko, ki jo kamera identificira in ustrezno razvrsti. V zameno dobite kupon za brezplačno kavo.
Ni bilo vedno tako enostavno
Kalifornijska aktivistka Elizabeth Chamberlain je v enem od svojih prispevkov napisala: »Bilo mi je deset let, ko sem prvič videla živo srebro. Ko sem vlekla termometer iz škatle za prvo pomoč svojih staršev, mi je po nesreči padel na tla. Steklo se je razbilo in kroglice živega srebra so se razlile po ploščicah. Premikale so se sem in tja, plesale, se povezovale in ločevale, se valjale kot frnikole. Vedela sem, da se živega srebra ne smem dotakniti, ker sem brala o tem, kako strupen je. Že pred tem sem brala prispevke, kako se paziti živega srebra v baterijah, fluorescentnih žarnicah in termometrih, in o tem, kako onesnaži podtalnico.«
»Našla sem dolge sezname grozljivih bolezni, ki jih povzročijo zastrupitve z živim srebrom, kot so krvava griža, slepota in epileptični napadi. Vendar pa v svojem kraju nisem mogla najti nobenega reciklažnega podjetja, ki bi sprejel tudi termometre z živim srebrom. Bila sem razočarana in brez moči, zato sem kroglice živega srebra pospravila v kuverto, jo zalepila, dala v škatlo za šolsko malico in jo vrgla proč,« piše Chamberlainova.
Pet let pozneje
Elizabeth Chamberlain je ustanovila šolski klub, ki je opozarjal na zmanjševanje trdnih odpadkov in onesnaženja z živim srebrom. »Začeli smo spodbujati posameznike in podjetja za recikliranje rabljenih žarnic in baterij. Naredila sem letake, kjer sem navedla pomembna dejstva, kot na primer to, da so samo v Kaliforniji zlomljene fluorescentne žarnice v letu 2000 sprostile 370 kilogramov živega srebra. Kmalu smo postavili prvo stojnico. Komunicirali smo s podjetji, ki fluorescentne sijalke izdelujejo, in bili so odprti za sodelovanje.«
A naletela je tudi na veliko težav, enakih, kot takrat, ko je bila še desetletna deklica. Le malo losangeleških reciklažnih centrov je sprejemalo žarnice in druge odpadne predmete z živim srebrom. Zaključek? Ljudje želijo reciklirati. Nihče si ne zatiska oči in ne trdi, da to ni potrebno. A večina jih ne reciklira le zato, ker ne vedo, da je treba, oziroma zato, ker ne vedo, kako.
Vse bolje in bolje
V zadnjih desetih letih se je politika ravnanja z nevarnimi odpadki v razvitem svetu močno spremenila. Danes lahko odpadne sijalke in baterije odložite v večini tehničnih trgovin, na spletu pa najdete naslove reciklažnih centrov v bližini. »Preprosto recikliranje je ključ do spremembe obnašanja prebivalstva. Še veliko moramo narediti, da se bo takšna miselnost zakoreninila v vseh gospodinjstvih. A družba reVend je korak v pravo smer,« piše Chamberlainova.