Tako ambiciozne napovedi pa so zapisali v zgibanki, ki je izšla ob odprtju pregledne razstave (31. januarja 2012 na GZS), s katero so zaznamovali omenjeno obletnico delovanja.
Podobno kot drugi proizvajalci montažnih, skeletnih in tudi drugih vrst hiš so se v zadnjih letih tudi v Jelovici povsem preusmerili na gradnjo nizkoenergijskih in pasivnih hiš. Lani so zgradili štiri večje montažne objekte, od tega enega v tujini, tri pa doma, in 131 montažnih hiš, od tega 44 v Sloveniji, preostale v Nemčiji, Avstriji, Italiji in Švici. Kot pravi Gregor Benčina, predsednik upravnega odbora Jelovice, d. d., je med kupci največ zanimanja za nizkoenergijske hiše, medtem ko za pasivne hiše ni posebnega zanimanja. Glede na izkušnje in trende v tujini sogovornik celo ugotavlja, da pasivna gradnja, kakršno poznamo pri nas, morda vodi v nekakšno slepo ulico.
Nizkoenergijski objekti s sistemi za izrabo sončne energije
Na osnovi teh trendov predvideva, da se bodo v prihodnje bolj uveljavili nizkoenergijski objekti z dodatkom različnih aktivnih sistemov za izrabo sončne energije (sončne celice, sončni kolektorji), z različnimi sistemi za akumulacijo toplote, različnimi sistemi prezračevanja, in sicer v smislu samozadostne ali aktivne hiše. To pomeni hiše, ki bo s pomočjo omenjenih sistemov proizvedla dovolj ali celo več energije in toplote, kot je bo potrebovala za lastne potrebe. V to smer se bodo razvijale tudi hiše Jelovica. Kot pravi Benčina, že zdaj prodajo največ nizkoenergijskih hiš – to je hiš, ki za ogrevanje potrebujejo od 30 do 40 kWh energije za ogrevanje na kvadratni meter oziroma od 3 do 4 litre kurilnega olja na kvadratni meter na leto, medtem ko denimo »klasične« hiše za ogrevanje potrebujejo tudi več kot petkrat več kurilnega olja za ogrevanje.
Po njegovih izkušnjah so kupci njihovih hiš vse bolj ozaveščeni in zelo dobro ločijo velike razlike pri obratovalnih stroških med denimo klasično in nizkoenergijsko hišo, kjer so omenjene razlike zares velike, medtem ko med nizkoenergijskimi in pasivnimi hišami ni tako velike razlike pri porabi goriva, lahko pa so precejšnje razlike pri investiciji (od 20.000 do 30.000 evrov).
Samozadostna hiša na testiranju
Z nizkoenergijskimi objekti imajo torej veliko izkušenj, nimajo pa jih še veliko z gradnjo prej omenjenih aktivnih objektov. Enega so lani zgradili v bližini Ljubljane in zdaj skrbno spremljajo porabo energije ter na drugi strani proizvodnjo električne energije iz sončne elektrarne. Sogovornik pričakuje, da bodo imeli v prihodnjih mesecih na voljo natančne podatke o energetski bilanci omenjene hiše. V Preddvoru pa gradijo vrtec v pasivnem standardu, ki pa naj bi po besedah Gregorja Benčine s pomočjo sončnih celic proizvedel precej več električne energije, kot je bo porabil za obratovanje. Če ob tem upoštevamo, da bo vrtec priključen na daljinsko ogrevanje na lesno biomaso, naj bi bila energetska bilanca omenjenega vrtca visoko pozitivna.
Glede na to, da gradijo predvsem nizkoenergijske objekte, v Jelovici kupcem njihovih hiš priporočajo predvsem ogrevanje s toplotnimi črpalkami, cenovno ugodno je ogrevanje na plin, v zadnjem času pa so na željo kupcev v hiše vgradili tudi peči na sekance ali pelete.
V zvezi z ogrevanjem velja omeniti posebne plošče iz lesno-betonskih vlaken, s katerimi so obložene njihove montažne hiše. Te plošče zaradi dobre absorpcije toplote akumulirajo več toplote, zato se hiše tudi počasneje ohlajajo. Kljub temu da je med kupci največ povpraševanja po nizkoenergijskih hišah, jim na njihovo željo v Jelovici vgradijo tudi prezračevalni sistem z rekuperacijo odpadnega zraka. Ob tem Benčina pravi, da tak sistem priporočajo predvsem kupcem, ki se odločijo za vgradnjo oken s plastičnimi okvirji. Pri lesenih oknih ta sistem ni potreben, saj kljub trojni zasteklitvi leseni okviri kljub dobri zatesnitvi prepuščajo toliko zraka, da prisilno prezračevanje ni potrebno. Sicer pa je vse odvisno predvsem od želja in načina življenja v hiši.
Za tiste kupce, ki bolj prisegajo na naravno prezračevanje z občasnim odpiranjem oken, je bolj primerna hiša brez omenjenega sistema, če pa jim to ni pomembno, lahko tudi kupcem lesenih oken predlagajo vgradnjo rekuperacije. Na splošno pa v Jelovici kupcem predlagajo vgradnjo naravnih materialov, predvsem lesa in nasploh materialov, ki imajo čim nižji okoljski odtis. To velja tudi za proizvodnjo montažnih hiš v Preddvoru, kjer bodo v prihodnjih mesecih z izrabo vodne energije, biomase in namestitvijo sončnih kolektorjev na streho njihove tovarne proizvedli precej več električne in toplotne energije, kot je porabijo za proizvodnjo montažnih hiš. Zato je prepričan, da imajo njihove hiše že zdaj zelo nizek ogljični odtis, v prihodnje pa bodo imele še nižjega, saj je v njihovih hišah velik delež lesa in drugih domačih proizvodov (ti predstavljajo okoli 70 odstotkov cene hiše). V prihodnosti pa si želi, da bi čim več lesa razžagali in obdelali v Sloveniji.
Zelena javna naročila naj bi pospešila gradnjo montažnih hiš
Poleg stanovanjskih hiš v Jelovici gradijo tudi montažne poslovne in javne objekte. Ti namreč po številu predstavljajo okoli 10-odstotni delež, po vrednosti pa kar 50 odstotkov. Ob tem je sogovornik izpostavil pred nekaj meseci sprejeto uredbo o zelenih javnih naročilih, ki naj bi državo in javni sektor nasploh še bolj preusmerila k bolj »zelenim« javnim naročilom in čim nižji porabi energije. Na tem področju imajo že kar nekaj izkušenj, predvsem z objekti, katerih financer so občine. V zadnjem času se tudi občinska vodstva namreč vse bolj zavedajo izdatkov za energijo, zato se temu primerno povečuje tudi povpraševanje. K temu precej pripomorejo nepovratne finančne spodbude, ki jih investitorji lahko pridobijo pri Eko skladu. Pri končnih odločitvah pa seveda veliko pomenijo tudi referenčni objekti, kakršen je denimo vrtec v občini Šentrupert na Dolenjskem, ki je znan po nizki porabi energije in s poudarkom na uporabi lesa. Kot je znano, naj bi bili v prihodnje vsi javni objekti za zgled na področju energetske učinkovitosti, zato v Jelovici pričakujejo, da se bo v prihodnjih letih še povečalo zanimanje za gradnjo montažnih javnih in tudi drugih objektov.
Prostorska zakonodaja resna ovira za varčne objekte
Seveda pa imajo tako kot vsi drugi investitorji pri nas veliko težav s sprejeto prostorsko zakonodajo. Ta namreč investitorjem ne omogoča, da bi objekte gradili tako, da bi lahko kar najbolj izkoristili naravne danosti zemljišča (predvsem usmerjenost proti jugu), saj bi na tak način lahko marsikje gradili bolj optimalno in predvsem zmanjšali obratovalne stroške. Poleg tega sogovornik omenja tudi nenormalno dolge roke za pridobivanje dovoljenj za gradnjo. Ti postopki so po navadi precej daljši od same gradnje. Zato si želijo, da bo morda nova vlada vendarle poenostavila in skrajšala te postopke ter nasploh investitorjem omogočila, da bodo svoje objekte gradili tako, da bodo v prihodnje obratovalni stroški čim nižji in vpliv na okolje čim manjši.
S tem imajo namreč po sogovornikovih izkušnjah kar veliko preglavic, saj investitorjem v marsikaterem primeru ne morejo predlagati in ponuditi objektov, ki bi bili glede na posamezno lokacijo najbolj optimalni.
Svojim kupcem namreč ne ponujajo tipskih projektov, ampak želijo skupaj z naročnikom izbrati objekte, ki naj bi bili čim bolj v skladu s potrebami in možnostmi posameznega naročnika. Prav zato imajo v Jelovici močno razvojno-konstrukcijsko ekipo strokovnjakov, na katero je sogovornik zelo ponosen in od katere pričakuje, da bo kupcem čim prej ponudila »novo bivalno kulturo« oziroma objekte, ki se bodo čim bolj prilagajali različnim življenjskim obdobjem stanovalcem. Po sogovornikovem prepričanju je prihodnost v modularni gradnji. To pomeni, da bodo s povečevanjem družinskih članov oziroma stanovalcev hiši dodajali posamezne module. V primeru, da bodo otroci oz. stanovalci iz hiše odšli, pa naj bi posamezne module preprosto razstavili in hišo prilagodili za bivanje dveh ali samo ene osebe.