Zakaj se nekateri ob enaki količini hrane redijo bolj kot drugi?
Pomanjkljivost tradicionalnih raziskav debelosti je v tem, da se zanašajo na poročanje ljudi o samih sebi in na njihov nezanesljiv spomin, koliko so pojedli ali telovadili. Dr. Levine - vodilni raziskovalec na novonastalem področju, ki ga nekateri imenujejo raziskovanje neaktivnosti in se loteva dolgoletnih prepričanj o človeškem zdravju in debelosti - pa se je tega vprašanja lotil nekoliko drugače. Leta 2005 je za serijo svojih raziskav zbral prostovoljce ter jih opremil z merilniki in žicami. Jedli so lahko le pod nadzorom v laboratoriju in niso smeli telovaditi. Tako ni bilo prav nič prepuščeno naključju.
Ko je Levine ocenil, koliko hrane potrebuje vsak od prostovoljcev za vzdrževanje trenutne teže, jih je začel zalagati z dodatnimi 1000 kalorijami na dan. Nekateri posamezniki so začeli pridobivati kilograme, medtem ko je pri drugih teža ostala enaka. Na začetku svojega raziskovanja si je dr. Levine zastavil preprosto vprašanje: Zakaj se nekateri ljudje, ki zaužijejo enako količino hrane kot drugi, bolj zredijo?
Odgovor je dobil šele po letih raziskav, ko je prostovoljce opremil s ''čudežnim'' perilom, ki je zaznavalo gibanje. Ljudje, ki niso pridobivali teže, so se nezavedno gibali več kot drugi. To ne pomeni, da so več telovadili, saj je bilo to med raziskavo prepovedano. Njihov organizem se je na prenajedanje preprosto naravno odzval tako, da so delali več drobnih gibov, kot so jih pred tem. Večkrat so na primer šli po stopnicah, se sprehodili do avtomata z vodo, se bolj dejavno lotili domačih opravil ali pa bili le bolj nemirni. Osebe, ki so med raziskavo pridobile težo, so v povprečju sedele dve uri na dan več kot tiste, ki je niso.
Med sedenjem so mišice v podobnem stanju ''kot pri mrtvem konju''
Verjetno ne potrebujete strokovnjakov, da bi vam povedali, da vas lahko zaradi posedanja boli hrbet ali pa vam zraste ''rešilni obroč'' okrog pasu. Vseeno obstaja splošno prepričanje, da se lahko za čas, ki ga porabimo za sedenje, odkupimo s pazljivostjo pri hrani in aerobno vadbo nekajkrat na teden. Vendar pa vse več raziskav, ki se ukvarjajo z neaktivnostjo, kaže, da takšne ''modrosti'' niso nič bolj resnične od teze, da se lahko za kajenje škatlice cigaret na dan odkupimo s tekom. Marc Hamilton, ki se ukvarja z raziskovanjem neaktivnosti na Biomedicinskem centru v Penningtonu, trdi: ''Telesna vadba ni 'protisredstvo' za sedenje.''
Položaj telesa pri sedenju sicer verjetno ni slabši kot pri kaki drugi dnevni fizični neaktivnosti - ko na primer poležavate na kavču in gledate olimpijske igre. Vendar pa večinoma takrat, ko smo budni in se ne gibamo, sedimo. In kakšno je vaše telo, ko sedite? Električna aktivnost v mišicah pade, kar vodi do kaskade škodljivih posledic v presnovi. S Hamiltonovimi besedami: ''Mišice postanejo takšne kot pri mrtvem konju.'' Na minuto porabite le približno eno kalorijo, kar je trikrat manj, kot bi jih izgubili s hojo. Že v enem dnevu pade učinkovitost inzulina, tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 pa raste. Prav tako tveganje, da postanete predebeli. Število encimov, ki so odgovorni za razgradnjo lipidov in trigliceridov – torej za ''sesanje'' maščob iz krvnega obtoka – pade, zaradi česar se zmanjša tudi količina ''dobrega'' (HDL) holesterola.
Raziskave potrjujejo škodljive posledice sedenja
Hamilton je s poskusi na podganah, ki so bile prisilno neaktivne, odkril, da so mišice na nogah, ki jih uporabljajo pri stanju, takoj izgubile kar 75 odstotkov zmožnosti za odstranjevanje škodljivih lipoproteinov iz krvi. Pri raziskavah je sodelovalo tudi štirinajst mladih, zdravih in vitkih prostovoljcev, pri katerih se je po štiriindvajsetih urah fizične nedejavnosti sposobnost inzulina za uravnavanje glukoze zmanjšala za 40 odstotkov.
V življenju se negativni učinki sedenja na zdravje seštevajo. Alpa Patel, epidemiologinja, ki se ukvarja z raziskovanjem rakavih obolenj, je med letoma 1992 in 2006 sledila zdravju 123.000 Američanov. Pri moških, ki so v prostem času dnevno presedeli šest ur ali več, je bila smrtnost za 20 odstotkov višja kot pri tistih, ki so za sedenje porabili tri ure ali manj. Pri ženskah, ki so sedele več kot šest ur na dan, je bila smrtnost večja za približno 40 odstotkov. Patelova ocenjuje, da na splošno ljudje, ki preveč sedijo, izgubijo več let življenja.
To potrjuje tudi raziskava Davida Dunstana, v kateri je sodelovalo skoraj 9.000 Avstralcev. Dunstan je odkril, da vsaka dodatna ura sedenja pred televizijo pomeni za 11 odstotkov večje tveganje za smrt. Analiziral je tudi druge nezdrave navade prostovoljcev, da bi videl, če v resnici te povzročajo prezgodnjo smrt. Vendar pa po njegovih ugotovitvah dejavniki, kot so starost, spol, izobrazba, kajenje, visok krvni pritisk, obseg pasu in drugi, nimajo večjega vpliva na povezavo med gledanjem televizije in umrljivostjo.
Če torej presedite devet ur dnevno v pisarni, je to slabo za vaše zdravje, ne glede na to, ali potem gledate televizijo ali greste v telovadnico, in ne glede na to ali ste vitki ali debeli. ''Pretirano sedenje, '' pravi dr. Levine, ''je smrtonosna dejavnost.''
Drobni gibi lahko pomenijo veliko korist za zdravje
Kako se torej izogniti tveganjem, ki jih prinaša neaktiven način življenja? Dr. Levine je s svojimi napravami odkril, da lahko imajo tisoči drobnih gibov, ki jih napravimo vsakodnevno, veliko pozitivnih učinkov na zdravje. Tudi najmanjši gibi štejejo. Ko se na primer sklonite in si zavežete vezalke, telo porabi več energije, kot če ves čas samo sedite pri miru. Predebele osebe, ki so sodelovale v Levinovi raziskavi, so na primer povprečno naredile le 1500 dnevnih gibov in kar 600 minut sedele pri miru. Za primerjavo - delavec na Jamajki v povprečju naredi 5000 dnevnih gibov in sedi 300 minut.
Ker vsi ne moremo biti delavci na kmetiji, dr. Levine išče načine, kako bi preuredili svoje okolje, da bi nas spodbujalo h gibanju. Zamislil si je na primer učilnico brez stolov, kjer se prvošolčki vsak dan plazijo po preprogi, ki je označena z različnimi besedami, matematike pa se učijo s pomočjo skakanja. Pisarniški uslužbenci pa lahko na primer delajo za mizami, preurejenimi v tekalne steze.
Dr. Levine si s svojo kampanjo ne prizadeva le za večje fizično zdravje. Bori se proti nedejavnosti, ki ne slabi le naših teles, ampak vpliva tudi na stanje duha: ''Pojdite v kako poslovno okolje in takoj boste opazili, kako je slabo počutje povezano s prisilnim celodnevnim sedenjem pred računalniškim zaslonom. Duša naroda je izčrpana. Čas je, da znova oživi.''