Skupno ime za izredno razgledno sleme na vrhu je Pomjanski hrib ali Romana, ki obiskovalca nemudoma očara. Pomjan je zaradi svoje prvotne zasnove in stavbne dediščine značilno istrsko naselje in priljubljena izletna točka kolesarjev, planincev, trimčkarjev in pohodnikov. A tokrat smo vas obiskali, ker nas je tja zvabil sočni žarek svetlobe v izjavi organizatorjev 6. dneva ekovasi: »Pravijo, da so prišli težki časi. Mi pravimo, da so časi težki le za tiste, ki se ne povezujejo. Človek je bitje skupnosti. Ko zaide v individualizem, prej ali slej spozna, da mu nič ne more zagotoviti sreče brez iskrenih, globokih stikov z ljudmi in naravo. Takih stikov žal ne znamo več vzpostavljati in negovati. Ko enkrat srečamo ljudi, ki to znajo in počnejo, se v nas prebudi vedra in ustvarjalna živost«. In smo šli.
Izvirno, svobodno, pretočno
Že uvodoma naju z možem preseneti množica ljudi, ki se v živih barvah, nasmejanih obrazov zbirajo na prizorišču. Organizatorji in vaščani se v enovitosti duha takoj predajo dogajanju, ki poteka v duhu spontanosti in ustvarjalnosti po dinamiki metode odprti prostor, ki se dopolnjuje glede na znanja in želje obiskovalcev. Ob nežnem vetriču, ki je v senci hladil sicer zagreta telesa, smo se naužili nežne vibracije brezpogojnosti, predvsem pa odprtosti duha. Na vprašanje, kakšen je namen srečanja navdušencev nad ekološkim bivanjem, mi Nara Petrovič, ki ga mnogi poznajo kot samostojnega raziskovalca škodljivih navad, pisatelja, (so)prevajalca (zbirke Anastazija, Bhagavad-gite itd.), predavatelja, sonaravnega kuharja, predvsem pa ljubitelja življenja, odgovori kar z besedami Koshe Joubert, predsednice Globalne mreže ekovasi, ki pravi, da so najbolj neizkoriščen potencial na svetu dobri nameni in ustvarjalnost ljudi ter njihova pripravljenost biti izvirno učinkoviti.
»Tovrstno srečanje je pravzaprav tabletka, ki začenja zdravljenje globoko zakoreninjenih bolezni celotne družbe, ki jih lahko začutimo na ravni posameznikov, družin in lokalnih skupnosti. Zaznavne so predvsem kot odtujenost, odvisnost, individualizem, letargija, vdanost v usodo, pasivnost, zanemarjanje zdravja, duševna zavrtost, izogibanje reševanju stvarnih problemov, ki ogrožajo obstoj ljudi in drugih bitij,« poudari Nara, ki svojo ustvarjalnost med drugim usmerja v projekt Naravice, kjer nastaja zametek ekološke skupnosti in kjer potekajo navdušujoče ustvarjalne delavnice.
Ali lahko gradimo vasi v mestih?
»Poskusi, da bi vse te težave reševali od globalnega navzdol, ne obrodijo sadov, saj vežejo ljudi na mrtve, teoretične ideologije in jih odtujujejo od žive lokalne realnosti. Izkušnje iz tujine kažejo, da je verjetno najboljši pristop k oblikovanju zdrave družbe od spodaj navzgor. Začeti je torej treba pri posamezniku, družini in zlasti lokalni (vaški ali mestni) skupnosti v njihovem konkretnem okolju: klimi, kulturi, pri naravnih in človeških zmožnostih,« meni Nara in izpostavi, da je namen 6. dne ekovasi v vasi Pomjan med drugim obujanje osebne odgovornosti do sveta, v katerem bivamo. »Nagovoril je marsikaj, o čemer se ne govori. Spodbudil nas je, da izrazimo radost. Spomnil nas je tudi na smisel besede dom. Na začetku in koncu smo se v krogu prijeli za roke in skupaj trikrat izgovorili besedo 'dom', da bi se zavedeli narave in ljudi kot svojega doma. Dom niso le štiri stene, ampak prav vse, kar nas obdaja.
Le če bomo celotno okolje zaznavali kot svoj dom, bomo zanj skrbeli skrbno in ga ne bomo zlorabljali za kompulzivno izživljanje škodljivih socialnih in psiholoških vzorcev,« poudari sogovornik in temu doda, da ekovasi niso le prihodnost, ampak so edina radostna prihodnost. V ekoloških skupnostih po svetu so prepričani, da je vse probleme, s katerimi se sooča človeštvo, možno rešiti na ravni vasi. Glede na trende urbanizacije sledi logično vprašanje: ali lahko gradimo vasi v mestih? »S takim korakom bi dosegli oblikovanje varnih in dobro povezanih lokalnih skupnosti, visoko raven prehranske in siceršnje gospodarske samooskrbnosti. Ljudje bi dobili občutek socialne ustvarjalnosti, izpolnitve svoje poklicanosti in duhovnega smisla bivanja. Družine bi dobile prostor, v katerem vzgoja ni siljenje otrok v intelektualno institucionaliziranost, ampak dopuščanje zdravega razvoja otroške duševnosti kot celote: razumsko, čutno, čustveno, socialno in duhovno,« nam formulo za svobodno, radostno in izpopolnjeno bivanje zaupa Nara.
Ne prezrite neskončnih zmožnosti
Pablo Picasso nam je podaril modrost uvida v vir neskončnih zmožnosti in nas je spomnil na to, da je vsak otrok umetnik. Težava nastane pri tem, kako naj ostane umetnik tudi, ko odraste. »Ravno pristna igriva predaja ustvarjalni energiji nam omogoča realizacijo zmožnosti v ljudeh, o katerih govori Kosha. Le tako lahko pomagamo oblikovati zdravo družbo in zdrave ljudi. Neznani avtor je zapisal: 'Vsi govorijo, da bi morali svojim otrokom zapustiti boljši planet. Zakaj ne govorijo, da bi morali zapustiti planetu boljše otroke?'« za konec o pomenu prevzema odgovornosti za dar življenja pove Nara in nas opozori, naj pristnega stika z življenjem ne iščemo v politiki, v znanosti ali zdravstvu, ampak se raje brezpogojno predajmo izkustvu, sprejmimo vsako izkušnjo kot del zorenja in prevzemimo odgovornost v svoje roke.
Ne prezrite: http://www.pomjan.com/ in http://www.ekovas.si.