Če upoštevamo novi Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije, ugotovimo, da je ta številka previsoka, saj nizkoenergijska hiša za ogrevanje letno ne bi smela porabiti več kot 60 do 80 kWh ali šest do osem litrov kurilnega olja na kvadratni meter površine. S stališča energetske učinkovitosti so končni cilj tako imenovane hiše prihodnosti, ki letno ne bi porabile več kot 30 kWh oziroma tri litre kurilnega olja na kvadratni meter. Ta cilj je v Sloveniji zaenkrat še oddaljen.
Povprečna slovenska hiša se uvršča nekam v sredino lestvice energetskih števil. Pri tem je treba vedeti, da je možno pri hišah, ki so stare približno trideset let, z različnimi varčevalnimi, investicijskimi in tehničnimi ukrepi porabo energije za ogrevanje zmanjšati tudi za 60 odstotkov. O tem je, glede na to, da je tako kratkoročno kot dolgoročno moč pričakovati nadaljevanje rasti cen energentov, zagotovo smiselno razmišljati. In kakšni so ti ukrepi?
Ukrepi za manjšo porabo energije
Ogrevanje pri običajni stanovanjski hiši v povprečju pomeni približno 70 odstotkov letne porabe energije. Ukrepov, s katerimi lahko občutno zmanjšamo to porabo, je seveda več, v grobem pa jih lahko razdelimo v tri skupine. V prvo spada dodatna izolacija zunanjih ovojev stavbe, v drugo ukrepi, ki predvidevajo zamenjavo ali izboljšanje tesnjenja oken in vrat ter njihove zasteklitve, v tretjo skupino pa uvrščamo ukrepe zamenjave ali posodobitve delovanja ogrevalnega sistema, pa naj gre za zamenjavo kotla, vgradnjo termostatskih ventilov ali čiščenje dimnika. Zmanjšanje porabe energije ne pomeni le nižjih stroškov in s tem prihranka v družinskem proračunu, pomeni tudi zmanjšanje izpustov ogljikovega in žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in ogljikovega monoksida. Energetski prihranki, ki jih s temi ukrepi dosežemo, so odvisni od starosti stavbe, kakovosti gradnje, materialov in vzdrževanja.
Izgube ogrevalnega sistema v običajni enodružinski stanovanjski hiši so v primerjavi z drugimi v povprečju najmanjše, saj znašajo le do 12 odstotkov skupnih toplotnih izgub. Največ energetskih prihrankov je tako mogoče doseči z dodatno izolacijo ovoja hiše (s tem je mišljena fasada, podstrešje in streha) ter z zamenjavo dotrajanih oken in vrat z energetsko neučinkovito zasteklitvijo. Povprečni podatki za hiše, starejše od trideset let, kažejo, da dosegajo toplotne izgube skozi okna in vrata do 30 odstotkov. Skozi zunanji ovoj hiše (fasado) se izgubi med 15 in 25 odstotki toplote, skozi slabo izolirano podstrešje oziroma streho od 10 do 16 odstotkov toplote, prek slabo izoliranih tal pa do 7 odstotkov toplote. Na razpon teh izgub pomembno vpliva razmerje med zunanjo površino hiše in njeno prostornino. Večja kot je površina in manjša kot je prostornina, večje so izgube.
V koliko letih se povrne investicija?
Same ukrepe delimo na tiste, ki jih lahko opravimo brez investicij, in tiste, pri katerih so investicije potrebne. Pri slednjih se seveda kaže pozanimati o tem, v koliko letih se nam bo investicija povrnila, kakšna bo višina vloženih sredstev, kolikšne prihranke nam bo prinesla in v kakšnem času. Prav tako pa tudi, kako bomo z njo zmanjšali izpuste oziroma vpliv na okolje. Zamenjava starih oken z novimi, ki imajo med okviri energetsko varčna stekla, tako lahko pomeni do 20 odstotkov prihranka pri stroških ogrevanja, dodatna 12- centimetrska izolacija zunanjega ovoja hiše od 20 do 25 odstotkov prihranka, dodatna izolacija strehe pa do 10 odstotkov.
Ekonomsko privlačnejši so seveda tisti ukrepi, katerih povračilna doba je krajša. Tako se investicija v nove okenske okvirje v povprečju povrne že v 2 letih, če temu dodamo še energetsko učinkovito zasteklitev teh oken, pa v treh. Dodatna toplotna izolacija podstrešja oziroma strehe z mineralno volno se povrne v treh do štirih letih, kar je dobro naložen denar. Še posebno, ker nas bolje izolirana streha ne bo varovala le pred zimskim mrazom temveč tudi pred poletno vročino. To ni zanemarljivo, če imamo v hiši na primer podstrešno mansardo.
Velja splošno pravilo, da so stroškovno ugodne vse energetsko učinkovite in do okolja prijazne rešitve, ki se povrnejo prej kot v pestih letih. A obstajajo tudi ukrepi, ki so izjeme. Naložba v boljšo toplotno izolacijo celotnega ovoja hiše je na primer večji poseg, ki je smiseln takrat, kadar je fasada že dotrajana. Ta je povezano tudi z višjimi stroški, kar pomeni, da bo tudi povračilna doba investicije daljša. Pri običajni hiši se stroški investicije v zunanji ovoj hiše zaradi manjših toplotnih izgub nove in boljše izolacije povrnejo v približno desetih letih. Kar pomeni, da je pred odločitvijo za tako investicijo dobro preračunati, kdaj in s katerim izvajalcem se je je smiselno lotiti.
