Gozd kot združba različnih vrst dreves, grmovnic in drugih rastlin ima samosvoj značaj razvoja. Začne se s kalitvijo bolj ali manj drobnih semen in takrat je gostota dreves največja, presega nekaj 100.000 osebkov/ha, lahko celo milijon. Ko ta drevesa odrastejo, njihova gostota znaša tja do 600 dreves/ha. Preprost izračun nam pove, da propade več kot 99 odstotkov osebkov, kar predstavlja resnično močno naravno selekcijo. V ta propad pa posega tudi človek, saj je les pomemben gozdni proizvod. Ljudje imajo v mislih predvsem hlode, ki predstavljajo tehnično uporaben les, vendar hlodi ne zrastejo čez noč in pot do njih je dolga, lahko traja tudi 200 in več let, odvisno od drevesne vrste. Za pragozd je kvaliteta lesa brezpredmetna, zato lahko uspeva brez poseganja človeka. V gospodarskem gozdu je drugače, oblika drevesa je pomembna, saj tehnično uporaben les dobimo le iz dreves z ravnimi, enakomerno raščenimi debli. Za taka drevesa pa je potrebna nega gozda, ko je ta v razvojni fazi mladovja (od vznika semena do debeline 10 cm). Tu se pojavi problem, ker negovalna dela predstavljajo strošek, ki si ga povrnemo čez nekaj deset let, ko so lesni sortimenti višje kakovosti in vrednosti.
Ustrezna nega
Nega gozda mora biti dobro načrtovana in izvedena. Vsaka napaka se pokaže čez daljše časovno obdobje, njena odprava pa je dolgotrajna. Zavedajmo se, da je proizvodna doba v gozdu dolga, kar v praksi pomeni, da danes sekamo tisto drevje, ki so ga negovali naši dedi in očeti. Pri tem so nam v pomoč revirni gozdarji, ki poznajo konkretne rastiščne razmere, ki so bistvene za dober nasvet. Ukrepe nege gozda po namenu delimo v štiri sklope (sredstva nege): zaščita, izbira, vzgoja in dodatni ukrepi. Nabor ukrepov je pester in izvedba marsikateremu lastniku gozda povzroča težavo. Če se omejimo le na ukrepe vzgoje, govorimo o čiščenju, uravnavanju zmesi, rahljanju in redčenju. Čiščenje je osnovni ukrep v mladju in tudi gošči (višina drevja je enaka višini človeka). Izvedba zajema odstranjevanje grmovnih vrst in dreves, ki kažejo negativne znake (poškodovana, večvrhata, debelovejnata…). Izvedba je vezana na uporabo ročnega orodja – najuporabnejši je vejnik, saj so debla debeline prsta in jih odsekamo z enim zamahom. Če je bila nega zamujena in imajo grmovne vrste že debelejša debla, je potrebna manjša motorna žaga.
Kot vsako orodje z rezilom mora imeti tudi vejnik brezhibno nabrušeno rezilo. Še pomembnejši pa je ročaj, ki mora preprečiti zdrs vejnika z roke. Pri delu se čim manj pripogibamo. Zaradi hitre rasti v višino je dovolj, da drevo, ki ga želimo odstraniti, le obglavimo (odsekamo krošnjo). Tako drevo izgubi borbo za svetlobo in propade. Če je treba odsekati nižje, pokleknemo. Zamah naj bo hiter, dobro odmerjen in usmerjen stran od telesa. Da je usek učinkovitejši, si pomagamo z upogibanjem debla, saj je presek napetih lesnih vlaken učinkovitejši. Usek v telo lahko povzroči hude poškodbe. Pogosto spregledana nevarnost je žal tudi najhujša. Če zamahnemo z roko daleč nazaj, lahko ovira (vejica…) preusmeri vejnik v našo glavo ali vrat, kar je lahko usodno. Zato ne zamahujemo prek glave, na glavi pa imamo čelado. Pri odstranjevanju leske lahko grm odstranimo le deloma, saj tako zmanjšamo bujno odganjanje v naslednjem letu.
Podoben ukrep je uravnavanje zmesi, pri katerem odstranjujemo drevesne vrste, ki so nezaželene. Pri tem ukrepu imejmo pred seboj jasen cilj, kaj želimo. Ohranjajmo vrstno pestrost, saj je bistvenega pomena za gozd kot celoto. Sistematično odstranjevanje določenih vrst povzroča siromašenje ekosistema, hkrati pa ogroža stabilnost gozda (lep primer so smrekove monokulture). Rahljanje je ukrep, namenjen zelo gostim mladjem in goščam. Gre za odstranjevanje določenega deleža dreves. Zaradi velike gostote tvegamo preveč izraženo rast v višino ob pomanjkljivi debelinski rasti, kar privede do težav s stojnostjo, predvsem v času mokrega snega. Odstranjujemo drevje ne glede na kakovost, najbolje kar po sistemu »vsako tretje deblo ven«. Vse tri ukrepe izvajamo sočasno, tako je delo učinkovitejše. Prav bi bilo, da se dela ponavljajo na 3–5 let, saj je rast v tem razvojnem obdobju hitra, enako kot možnost reakcije dreves na naše ukrepe.
Nujno redčenje
Ko drevo preseže višino človeka, začnemo izbiralno redčenje, kjer se izbira dreves za odstranjevanje spremeni. Nujno je, da si izbiramo lepo raščena drevesa želenih vrst. Ta drevesa imenujemo izbranci in jim dajemo/oblikujemo rastni prostor. Rastni prostor izbrancev oblikujemo z odstranitvijo dreves, ki jih ovirajo – konkurentov. Pazimo na to, da resnično odstranjujemo le konkurente, kajti pogosta napaka, kjer odstranjujemo »konkurente« glede na njihovo kvaliteto, ne vodi v pravo smer. Če imamo na treh kvadratnih metrih dve izredno lepo raščeni drevesi, se moramo odločiti le za eno. Če se ne, bosta čez nekaj časa ti drevesi zaradi medsebojne konkurence povprečni ali celo slabi drevesi. Drevo potrebuje svoj rastni prostor in ga doseže tudi z rastjo vstran, kar pa ne da kakovostnega lesa. Konkurent torej ni vezan na kvaliteto debla, drevesno vrsto…, ampak na njegovo vlogo – ovira rast izbranca.
Zaradi negativnih vplivov vibracij motorne žage lahko v začetnih redčenjih še vedno uporabljamo vejnik, gojitveno sekiro ali žagico.
Glede na danes izvedena gojitvena dela je odvisno, ali bodo naši vnuki zadovoljni z našim gospodarjenjem. Če smo v dvomih, povprašajmo za nasvet ali pa se izobrazimo. Za vsa našteta dela obstajajo namreč krajši tečaji, na katerih izveste, kako in kaj narediti, da bo gozd negovan in nas bodo imeli vnuki v lepem spominu.