Za maškare ni bil nihče heroj Daki

Bil je center vesolja

V srednji šoli in kasneje ste se prepuščali jadrom…

»Bil sem kot ladjica brez krmila. Dojel sem kvantno mehaniko, saj sem se nahajal na dveh mestih hkrati. Bil sem bolj ortodoksen od Rimskokatoliške cerkve. Bil sem center vesolja. Vse se je vrtelo okoli mene, hkrati pa sem čutil, da postajam hladen, nepomemben kos ledu, ki ga je sončni sistem že izvrgel in gre počasi v brezno teme in neživosti. Po Grosupljem se je začelo govoriti, da Saško menda ni več tako priden. Govoricam sem želel narediti konec. Sredi Grosupljega sem s kitaro na sebi obležal pijan, kot se le da. Od takrat govoric ni bilo več. Bila so le neugodna dejstva. Ob tem sem spoznaval, katera so najcenejša zadovoljstva – makedonsko vino hepok, bakarska vodica, pelinkovec in en starček. Grajsko črno je bilo že srednji razred.«

Kolikor vas poznam, se mi zdi, da ste že kar nekaj časa »ven iz ta hudega«.

»V nekem trenutku mi je uspelo izbrati le eno pozicijo. Z Darjo Dolenc sva šla na avdicijo za spikerje. Obtičal sem v bližnjem Turistu, na avdicijo je odšla ona in bila sprejeta. No, čez kak mesec, ko sem prišel iz Turista, je bila že druga avdicija, na katero sem šel in bil sprejet tudi jaz. To je bilo leta 1985. Ko si izbran izmed 300 kandidatov, prideš iz geneze v postavo.«

Je spikerstvo lahko ustvarjalen poklic?

»To delo je še danes pomembna ločnica med lokalnim in nacionalnim radiem. Tukaj dajo temu profilu pomembno mesto. Kajti, umetnost je zelo slab tekst prebrati tako, da ga ljudje z užitkom poslušajo. Vendar spiker ne sme vnašati svoje identitete. Jaz pa sem hotel mimo nevtralne govorice še kaj povedati. Prišlo je do razkoraka. Prepričan sem bil, da lahko dnevno govorim 8 ur lastnih misli. Dnevno sem hotel izraziti za eno knjigo sebe. Danes se mi zdi takšno razmišljanje predrzno, egocentrično in skrajno slaboumno.«

Kako ste odpirali prostor nemirnim mislim?

»V nočnem programu sem si začel izmišljevati novice. Izmišljeval sem si osebe in države. Precej neodgovorno. Čez dan sem le kaj dodajal.«

Aprila 1990 ste začeli z Radiem Ga-Ga.

»Z razmahom računalništva na začetku 90. let sem na radiu ugotovil, da tudi radio zmore tako rekoč vse. Lahko si sam svoj izpopolnjen računalniški sistem. Ni ti treba vabiti gostov in biti v strahu, ali bodo ti prišli. Sam si lahko spraševalec, gost, strokovnjak in poslušalec. Namišljenega gosta spravljaš z vprašanji v zadrego in odgovarjaš, kot bi želel, da on odgovarja. To je bil moj računalniški sistem. Na računalnik v bistvu gledam kot na konkurenta. Ne maram ga, ker me lahko v vsem premaga. Le duše in zavesti ne bo nikoli dosegel.«

Emilovi liki iz Butnskale

Vodstvo radia je mirno spremljalo vaše delo?

»Radio Ga-Ga je bila prva privatna oddaja na nacionalnem radiu v Evropi. S tem, ko sem zakupil termin, so se odgovorni na radiu rešili odgovornosti. V prvi ekipi so bili Boštjan Škrab, Boštjan Lajovic in tehnik, ki ni bil le tehnik, Srečo Katona. Oddaje so bile sestavljene iz vsega, kar nam je tisti dan padlo na misel.

V nadaljevanju je prišel Emil Filipčič. Takrat ni delal nič, razen da je živel življenje svobodnega umetnika in vsake toliko kaj napisal. V Ga-Ga je prinesel svoje like iz Butnskale, jaz sem dodal svoje – Devico Surla, Agato Čekanšek. Že v prvi oddaji mi je Emil Filipčič pobil vse moje like. Ker jih ni prenašal. Rad je imel le svoje. Ker je moje junake ukinil, sem bil prisiljen uporabljati imitacijske like znanih Slovencev. Nisem želel delati satire, a so me razmere pahnile v to. Izziv so mi bili stari komunajzarji in novonastali politični povzpetniki. Gensko različnih politikov nagonsko ne maram, gensko istovrstnih pa ne maram intelektualno.«

Kaj počne Emil Filipčič danes? Takrat je bil večkrat videti precej »utrujeno«.

»Piše in igra tenis. Je Prešernov nagrajenec za leto 2011. Je pa res, da se je pred tem marsikaj dogajalo. Spomnim se, ko so naju povabili na neki dogodek, ki ga je organizirala šola za detektive. Emil je namreč nekaj časa obiskoval šolo za miličnike v Tacnu. Na tej prireditvi so igrali Pop Design. V odmoru stopi Emil z dvema kremšnitama v rokah pred oder, si ju pritisne na obraz in glasno vpraša: 'No, dragi detektivi in minister Bavčar! Povejte mi, kdo stoji za tema dvema kremšnitama.'«

Oddaja je bila na začetku daljša.

»Od 8. do 15. ure, potem od 15.30 do 24. ure. Eno leto smo delali tako. Danes česa takšnega ne bi zmogel.«

Med vojno za Slovenijo je prišlo do krajše prekinitve…

»Na radiu so bili sicer bolj za to, da bi v tem času prek etra dvigoval moralo, a sem hotel na teren. Šel sem med teritorialce. Ob vrnitvi so mi oddajo vzeli. Prvič sem videl, da nisem ravno ljubljenec oblasti. Bil sem moteč. Ko so mi po enem mesecu dali dve uri, je bil prvi stavek, ki ga je v oddaji izrekel lik Martelanc: 'Med vojno sem prevaral svojo ženo. Morate razumeti, vojna je bila dolga in bil sem daleč stran od doma. En teden, 0,8 kilometra.' No, v resnici smo preživeli tudi težke trenutke. Na Medvedjeku, na primer. Po bombardiranju smo bili psihično precej načeti. V vodu, katerega poveljnik sem bil, je bil tudi sedanji vojaški kurat Jože Plut. Organizirali smo mašo. Jože je maševal, jaz sem ministriral. Kljub precej obremenjujoči vojni izkušnji je bila v oddaji Martelančeva razlaga o ključu do zmage sledeča: 'Človek, ki je poln alkohola in hodi, je veliko hitrejši od tistega, ki je lačen in počiva.' Pripadniki JLA so bili namreč večkrat ujeti v stoječi koloni oklepnih vozil.«

O komunajzarstvu

Občutek imam, da v desnih medijih niste ravno ljubljena oseba…

»Svojeglavosti ne marajo. Gre za obratno vrednost. Daj, da ti narišem…«

In potem je narisal: na sredini reko, nad njo napis – desnica, levica. Tu je v oklepaju pripisal – oblast, moč, vpliv in denar. Na drugo stran je narisal ptičke, zajčke, veverice in sebe.

»Vidiš, tu je svoboda in čez greš le, ko nujno potrebuješ denar za preživetje. Sicer mi dol visi, kdo kam paše, zanima me le fenomen teh, ki se pojavljajo. Začnimo z osnovnim grehom naše dileme – komunajzarstvom. Biologija nas uči, da se mora celica deliti, če hočemo, da organizem raste. Po enopartijskem sistemu je nastala druga celica tega komunizma. Prišlo je do delitve, razvoja. Dve celici pomenita napetost ali razliko dveh potencialov, ki generira tok. Janez bo živel, dokler obstajata dve celici. On se iz druge komunistične celice napaja. Brez druge celice bi se znotraj Janezove celice pojavil drugi Janez in sedanji Janez bi zopet pristal na smetišču komunizma. On se hrani iz nasprotnikov.«

Kako bi opisali svoje življenje?

»Moje življenje je ustvarjalnost. Imam ogromno projektov, kar je zelo pozitivno. So zelo dobri, a zanje ni nobenega zanimanja. Dokler ne bo zanimanja, bom kreativen. Tako kot skladatelj, ki vsak dan napiše novo simfonijo, a nihče je noče izvajati. Zato pišem nove.«

Štiri leta ste bili v programskem svetu RTV. Ste prišli do kakšnih zaključkov?

»Radiu 1, 2 in 3 vsa čast, TV Slovenija pa predvaja pretežno slab program, ki ga svet RTV z veliko vnemo potrjuje.«

Ste prejemnik Ježkove nagrade, gongov popularnosti, devetih viktorjev. Kaj vam pomenijo?

»Nagrade pomenijo nekaj takega, kot da si med tremi milijoni spermijev na cilju drugi.«