Pandi najprej nočeta jesti lokalnih dobrot in je treba iz Kitajske uvoziti na tisoče ton bambusovih vršičkov, da jim Peking ne bi očital pomanjkljive skrbi za dragoceno prijateljsko darilo. Potem se živali za vraga nočeta pariti. Vsa država nič ne dela, ampak z zadržanim dihom prek TV spremlja, ali bo dedec panda končno opravil svojo zakonsko dolžnost. Če pa dama po naključju zanosi, država trepeta, ali bo pandek le privekal na svet. Če panda slučajno abortira, Peking znori, kar se takoj pozna v blagovni menjavi med državama. Sledijo peklenske muke, če mali panda zboli. Z njim se ukvarja celotna veterinarska stroka, pa četudi bi po državi razsajala svinjska kuga. Na koncu morajo klicati kitajske padarje, da rešijo mladiča. Ta čas pa država tone in je vse bolj odvisna od kitajskega uvoza in investicij.
Vse to se je že dogajalo ZDA, Nemčiji, Veliki Britaniji, zdaj pa je na vrsti Belgija. Kitajci so s posebnim boeingom 747 v poslovnem razredu, saj veste, tistem, v katerem ne poznajo plastičnega jedilnega pribora, potovanje pa zaljšajo s penino, poslali Belgijcem v dar pando Xing Hui in večletno partnerico Hao Hao. Rdeča preproga, častna četa in godba na pihala so pričakale ugledna gosta, vzhičene množice pa so ob cesti z belgijskimi in kitajskimi zastavicami pozdravljale kitajski medvedji par, da bi mu še kitajski premier zavidal sprejem, vse dokler na presenečenje flamskega dela Belgije pandi niso namestili v živalskem parku Pairi Daiza nedaleč od Monsa, ki pa je v valonskem, francosko govorečem delu Belgije. Na smrt užaljeni Flamci so začeli po kleteh iskati edine štiri puške iz časov narodnoosvobodilnega boja proti nacistom in pozivati k vstaji, kajti večjega dokaza, da so v Belgiji Valonci zasužnjili Flamce, normalen človek ne potrebuje.
Namesto da bi slavna kitajska gosta domovala v najstarejšem živalskem vrtu, samo 13 let mlajšem od belgijske neodvisnosti (1830), v flamskem Antwerpnu, je premier, frankofonar Di Rupo, zlorabil oblast in poteptal prisego, da bo premier vseh Belgijcev. Pljunil je bratstvu in enotnosti v lica in ukradel darilo, da bi proslavil frankofonski Mons, v katerem je po naključju še vedno župan. Belgijski Francozi pravijo, da si pandi zaslužita francosko kulturo in jezik, ne pa da hirata v delu Belgije, kjer je nacionalna jed pire s pomfritom in ljudje pogrkujejo, kot da bi imeli govorno napako. Flamci jim mečejo pod nos flamske slikarje in sprašujejo, ali je za pandi primerno jezikovno okolje, v katerem imajo besede po tri samoglasnike skupaj (beau – lepa), in ali lahko pandi normalno živita med Francozi, ki jim je nacionalni simbol petelin, car vseh gnojišč. Francozi predlagajo referendum o odcepitvi od Flamcev, Flamci zahtevajo, da armada zasede Valonijo in pandi v spremstvu tankov odpelje v Antwerpen. Francozi so veliki ljubimci in pandi se bosta raje parili v frankofonskem delu, pravijo v Monsu, iz Antwerpna sporočajo, da seksualni razvrat ni pogoj za večji in lepši zarod. Besedni spopad je vse ostrejši, obetajo se demonstracije, zastoji v gospodarstvu in transportu. Sledijo padec BDP, povečani državni dolg, mednarodno posredovanje, ki ga vodi – Kitajska. Člani CK KP Kitajske pa se v Pekingu navdušeno treskajo po hrbtih: »Podredili smo si še eno evropsko državo! Kam pošljemo naslednji par pand?«