Vrata, v katerih je treba spremeniti ritem, potegniti daljši lok, upočasniti hitrost ipd. Takšen postavljaški ego se lahko dotakne roba izživljanja nad tekmovalci, je pa vedno vprašanje tudi, kje je meja te tolerance. Sodeč po reakcijah razočaranih slalomistov je toleranca do nenavadnosti v slalomski srenji danes osupljivo nizka. In prav reakcije besnih tekmovalcev, ki so na selektivni progi izpadli, Kosteliću dajejo še najbolj prav. Kajti s tem, ko se slalomisti pritožujejo nad preveliko zapletenostjo proge, potrjujejo, da se je slalom odmaknil od svojih filozofskih osnov oziroma da se je iz veščine umetelnega zavijanja spridil v pretepaško-nabijaški sprint. Razvil se je v smer, ki jo je pred davnimi leti napovedal P. Popangelov, bolgarski slalomist, ki so mu izrazito ustrezale zgolj proge, ki se jih je dalo v celoti odpeljati zgolj »na polno«, edino zmago pa je dosegel v malodane neregularnih razmerah.
Predrugačenje discipline na daljši čas sicer označujeta dva tehnična momenta. Izum pregibnih vrat ter carving smuči. A tehnične novosti so bile zgolj odgovor na fizičen napredek in domiselnost smučarjev. Pregibna vrata so postala nujna od tiste fotografije P. Hardya (francoskega slalomista), na kateri je leseni količek vzel s koleni počez, kot da količek niti ne obstaja. Vsi so ga kopirali in kmalu je bilo treba za vsakim tekmovalcem progo postaviti na novo, saj je bila docela porušena. S prevladovanjem moči nad tehniko je začel propadati tudi kult problematičnih strmin. S starim vitranškim slalomiščem na čelu. V tem smislu je kost, ki jo je vrgel stari Kostelić,, dobrodošla.
