Pogovor s Petro Majdič: Kolajne presekale apatijo, ki vlada v Sloveniji

Da. V treh letih, odkar sem se umaknila iz vrhunskega športa, se mi je zgodilo veliko stvari. Ko so mi ponudili izziv, da vodim olimpijsko reprezentanco, je bila to zame stopnička višje glede na tisto, kar sem bila vajena doslej. V projekt sem stopila z nekaj strahu, a po pogovorih s ključnimi ljudmi v mojem zasebnem in poslovnem življenju sem sprejela ponujeno vlogo. Doma sem morala urediti marsikatero stvar, ker sem bila odsotna mesec dni. V izjemno pomoč mi je bila strokovna ekipa Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Vodje posameznih panog so bili že novembra lani v Sočiju, da so preverili prav vsako podrobnost, zato so se na terenu dobro znašli.

To je bila moja prednost. Vse poznam osebno, s številnimi smo bili in smo še vedno prijatelji. Z vsemi našimi športniki se odlično razumem, z vsakim grem lahko na kavo, saj smo bili skupaj deset, petnajst let. Moj način komunikacije je drugačen kot pri marsikom drugem. Ne dam le roke, ampak človeka tudi objamem. S pristnostjo, ki jo športniki zelo cenijo, smo pogosto presegli marsikatero prepreko. Nikoli nisem želela igrati vloge funkcionarke, ampak sem se vživela v vlogo športnika, ki pomaga drugemu športniku.

Zelo različno. Najprej so me vprašali, kaj delam tukaj, pa sem jim sramežljivo odgovorila, da sem pač v Sočiju. Sledilo je vprašanje, koliko časa bom tukaj, in ko sem odgovorila, da do konca, so me vprašali, ali sem trener. Ko sem jim pokazala akreditacijo, so zavzdihnili, se začeli priklanjati, me klicati šef. Moja vloga je bila pri drugih deležna velikega spoštovanja. Želim si, da kaj takega poskusi še kdo od nekdanjih slovenskih vrhunskih športnikov. Menim, da je to zelo dobra izkušnja, še posebno pri tistih, ki se želijo vrniti nazaj v šport in mu pomagati. Po drugi strani pa funkcija ni toliko zahtevna, da je kdo drug ne bi zmogel.

Ker na leto prevozim med 50.000 in 70.000 kilometrov, mi vožnja z avtomobilom ne predstavlja nobene težave. Zelo rada vozim, vajena sem avtomobilov z avtomatskim menjalnikom. Tukaj sem bila pogosto prehitra. Dobra stvar je bila, da je bila hitrost avtobusov omejena le na 60 kilometrov na uro. Ostali smo hiteli, ker je bilo treba priti z enega prizorišča na drugega. Če so športniki lahko premagali vse klance, sem lahko tudi jaz z avtom prišla do njih z enega hriba na drugega. Skušala sem videti večino tekem slovenskih športnikov, če je bilo mogoče tudi že kvalifikacije. Ko je Tina osvojila kolajno v veleslalomu, sploh nisem videla podelitve rož, ker sem hitela na nordijsko kombinacijo in biatlon. Želela sem biti ob športnikih na prizoriščih.

Vloga tekmovalca je veliko bolj utrujajoča. Čeprav sem v Sočiju malo spala in kdaj čutila utrujenost, se to s tekmovalnimi dnevi ne more primerjati. Tekmovala sem v vzdržljivostnem športu in praktično v vseh disciplinah, skupaj s treningi me je vse to povsem izčrpalo. Druga stvar je psihološka napetost. Tukaj se zavedam, da nimam velikega vpliva na rezultat. Takrat pa sem ga imela. Pritisk javnosti je bil ogromen. V Sočiju sem bila le en člen v kolesju mehanizacije za pomoč športnikom.

Da. Vedela sem, kaj se dogaja z Norvežankami in Poljakinjo Kowalczykowo, saj se še vedno počutim del njih. Športniki so bili bolj sproščeni šele proti koncu iger, prej so bili povsem v svojem svetu. Včasih se je zgodilo, da te nekdo ni pozdravil. A ne zato, ker te ni hotel videti, ampak je bil tako zbran, da sploh ni registriral, kaj se dogaja v okolici. Ker imam sama enake izkušnje, tega nisem jemala negativno. Nekatere športe poznam malo bolje, vendar so me fascinirali tudi drugi športi, ki sem jih imela priložnost spoznati: tekme v hokeju, moški smuk, smučarski kros.

Težko ocenim, ali je to razlog za rekordno bero kolajn. Športniki se ob nekdanjih športnikih počutijo drugače. Morda je energija, ki jo širiš in izžarevaš, malo boljša in izjemna, ker vse poznaš in se brez težav vklopiš v sistem. Nimaš takšne vloge, da boš nekoga postavil na start, mu pisal načrt treninga. Plaz osvajanja kolajn se je sprožil s srebrom Petra Prevca na srednji skakalnici. Čutiti je bilo pozitiven impulz v slogu, če je lahko Peter, lahko tudi jaz, da mi ne bomo najslabši.

Ker so pričakovanja velika, imajo tudi športniki določene zahteve, ki so marsikomu nerazumljive. A tukaj smo bili zaradi športnih rezultatov, ne pa zato, da bo nekdo v očeh drugega grd, lep, prikupen... Vrhunski športniki bodo v običajnem življenju povsem običajni ljudje. Povsem logično je, da imajo na tekmovališču svoje zahteve. Če jim vse predstaviš umirjeno, diplomatsko in z nasmehom, meni osebno verjamejo, če jim povem, da nekaj resnično ni mogoče narediti.

Hokejiste sem doživela izjemno pozitivno. Mene so navdušili že, ko sem jih po dvigu zastave obiskala na treningu. Že tedaj sem bila prvič v slačilnici. Bilo je sicer nekaj dvoma, ali to lahko naredi ženska, da ne bo slabe karme. Malo so me sicer zbadali, a ko so bili na treningu zelo motivirani, me je kapetan Tomaž Razingar povabil, naj pridem še kdaj na obisk. To je bila zabavna izkušnja. Veseli so bili fantje, vesela sem bila tudi jaz. Bila sem kot majhen otrok z velikimi očmi. To je povsem drug svet z vso infrastrukturo, kar le potrjuje, da je bil hokej za Ruse šport številka ena. Po zmagi proti Slovaški je bil zelo prijeten trenutek, ko sem vsa evforična stopila med fante in videla, da sploh še niso dojeli, kar so dosegli, saj so mirno obsedeli na klopeh.

Izkušnje naredijo marsikaj. Mlajši, ki so spontani in razigrani, potrebujejo voditelje. Naloga starejših je, da naredijo preboj s športnim dosežkom, nato bodo mlajši brez težav nizali uspehe. Ko je bil Kranjec poškodovan, je Prevc skočil do kolajne.

Najbolj žal mi je Roberta Kranjca, deloma tudi za Jakova Faka, ki je imel težave z boleznijo. A Fak ima olimpijsko kolajno z Vancouvra, za Kranjca pa mi je bilo izjemno težko. Prišel je v izjemni formi, za poškodbo ni bil kriv, ampak je do nje prišlo zaradi razmer, ki so vladale tisti dan na skakalnici. To je bilo težko gledati. Izreden je bil njegov en teden dolg boj, da bi bilo koleno v takšnem stanju, da bi lahko skočil.

To je tragika olimpijskih iger. Na olimpijskih igrah imaš na voljo nekaj minut, da postaneš slaven in prepoznaven ter pustiš pečat. Malo me skrbi, če bodo ti, ki imajo kolajne, to znali predstaviti, ali je to le njihovo osebno zadovoljstvo. Kdor ima kolajno, se bo moral naučiti, da odličje samo ni dovolj za promocijo, ampak mora narediti nekaj več. Tisti, ki so ostali brez kolajne, bodo morali sami opozoriti nase.

Olimpijske igre so presekale apatijo, ki vlada v Sloveniji. Kot nekdanja športnica natančno vem, koliko energije in pozitivnega razmišljanja ti ponudi šport, saj ti spremeni odnos do življenja. Nauči te, da si odvisen sam od sebe. V Sloveniji le čakamo na pomoč, ki bo prišla kar od nekje. Šport je idealen za razvoj otrok, ker te nauči prenašati poraze. Glede na današnje čase je to zelo dobra popotnica za življenje.

Želja po dokazovanju glede na to, da prihaja iz majhne države in dela v slabših razmerah kot tekmeci. Svetu želimo pokazati, da zmoremo tudi, če smo majhni. Denar ne more kupiti srčnosti, želje in predanosti. Ob športnikih ne smemo pozabiti na veliko število trenerjev in serviserjev, ki so zelo predani poslu. Če bi bili le plačanci, bi bilo vsaj malo drugače. To so ljudje, ki zjutraj vstanejo z eno mislijo, kako bodo izkoristili dan, da bo športni dosežek najboljši. So gonilna sila. V ruskih ekipah je bilo v spremljevalnih ekipah veliko Slovencev, ker so izjemni.

To ni v naravi Slovencev. Kolajna Prevca je sprožila plaz. Do tistega trenutka so vsi govorili, da upajo, da bodo upravičili pričakovanja. Po kolajni je bilo čutiti izjemno energijo, ko je bil vsak prepričan, da zmore. Hokejisti so bili izjemen povezovalni člen. Ko so prišli na tekmo v smučarskih skokih, je bilo čutiti, kako je vsa olimpijska reprezentanca povezana. Za hokejske tekme Slovenije je bilo izjemno zanimanje. Ker so bila prizorišča blizu, so slovenski športniki hodili navijat za druge, kar sem začutila na biatlonu in alpskem smučanju.

Se ne strinjam popolnoma. Hokejisti so mestni ljudje. Uspešni so ljudje, ki so se s športom seznanili dokaj zgodaj. Podili so se po poljih in dvoriščih ter ugotovili, da je šport lepa stvar. Zato apeliram na starše, naj otroke odpeljejo v naravo. A današnja težava je, da si otroka bojiš spustiti že na dvorišče, ker se bojiš, da ga bo povozil avto, da ga bo kdo ugrabil ali poškodoval. Otroke imajo starši v varni vati, kar pa ni dobro.

Po vrnitvi domov me čaka še mesec dni dela. Nato bom šla na zaslužen dopust. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.

Predstaviti športnikom in ekipam realno stanje, ki bo verjetno zavladalo po Sočiju.

Gubice so vse globlje, obraz ni več tako svež, ampak je malo zabuhel. Noro rada imam življenje. Obkrožajo me ljudje, ki mi vračajo energijo, saj verjamem v pretok energije in karmo. Če imaš čisto srce... Ostala bom v športu. Šport sem jaz.