V domovih starejših občanov umre v povprečju 3500 Slovencev na leto, kar predstavlja približno 15 odstotkov vseh smrti v državi. V domovih poudarjajo, da mora biti oskrba stanovalcev – kljub finančni podhranjenosti – kakovostna do zadnjega dne, predvsem pa v skladu z njihovimi željami. V številnih domovih so zato začeli vpeljevati tako imenovani paliativni pristop, ki se osredotoča prav na večjo vključenost bolnika, na njegove potrebe in želje. Domska zdravnica Iris Hvala Krušič pojasnjuje, da se v nasprotju s klasičnim kurativnim pristopom, ki je usmerjen v zdravljenje bolezni in njenih vzrokov, podaljševanje preživetja za vsako ceno ter ozdravitev, paliativni usmerja v lajšanje simptomov napredovale neozdravljive bolezni, v zagotavljanje udobja in čim boljše kakovosti preostanka življenja. Gre za drugačno filozofijo, ki v domovih sicer ni povsem nova, a so jo zaposleni doslej izvajali spontano in nesistematično, pa dodaja državna koordinatorica za paliativno oskrbo Mateja Lopuh.
»Večina ljudi misli, da je paliativna oskrba samo nekaj dni pred smrtjo, a lajšanje simptomov med umiranjem je samo del tega pristopa. V resnici se paliativa začne že bistveno prej, še pred poslabšanjem neozdravljive bolezni,« pojasnjuje Lopuhova. »Gre za to, da, namesto da bi predpisali zdravila, predpišemo celostno obravnavo bolnika – od prehrane do fizične aktivnosti, fizioterapije, respiratorne fizioterapije, vaj za pomnjenje in tako naprej.« Vzemimo za primer bolnika s srčnim popuščanjem. »Ko se simptomi poslabšajo, je treba najprej pogledati, ali se da z zdravili kako pomagati, da bo čim dlje še aktiven, če težko hodi, razmislimo o pripomočkih za hojo in vključimo njegovega sostanovalca, ki ga po novem spremlja na sprehodih. Razmislimo tudi, ali njegova prehrana mogoče vpliva na zadrževanje vode v telesu, in jo ustrezno prilagodimo. Pomembno je, da tudi njega vprašamo, kako si želi sam ukrepati.« Načrtovati je treba tudi zadnji del življenja. »Če želi bolnik umreti doma, je treba obvestiti zdravstveni dom, urgentno službo, če obstaja, pa tudi specialistično paliativno ekipo. Bolnik mora imeti okrog sebe plašč ljudi, ki vskočijo, če se kar koli zaplete – četudi ni nujno, da jih sploh kdaj vidi,« poudarja Lopuhova. Odločitve stanovalca in tima, ki ga oskrbuje, morajo biti zato natančno dokumentirane – predvsem zapis o dogovorjeni ravni nadaljnje zdravstvene oskrbe.
Večina si želi umreti doma
Podlaga za tovrstne sistemske spremembe v domovih starejših občanov je sicer državni program paliativne oskrbe, pobuda za konkretne rešitve pa je izšla iz domov samih. »Dejstvo je, da takšen pristop narekujejo značilnosti in potrebe oskrbovancev in njihovih svojcev, napredek medicine, želje domskih zdravnikov po nenehni izboljšavi oskrbe bolnikov, veliko pa lahko prispeva tudi napredno razmišljanje vodstva tistih domov, kjer so takšen pristop uvedli,« poudarja Hvala-Krušičeva.
Eden od takšnih je tudi ljubljanski dom starejših občanov Fužine, kjer so že konec leta 2011 začeli izobraževanje za vse zaposlene. Slednje je zaradi velikega zanimanja preraslo v izobraževanje za osebje iz drugih domov po Sloveniji, ki jih zanima paliativa, udeležujejo pa se ga tudi zdravniki iz zdravstvenih domov in bolnišnic. V domu, ki ga vodi Bojanka Genorio, ugotavljajo, da ima paliativni pristop številne pozitivne učinke, med drugim manj premestitev v bolnišnice, manj potreb po intervencijah nujne pomoči, večji občutek pomirjenosti in varnosti in nasploh bolj optimalno kakovost življenja. Veliko pove tudi podatek, da v primerjavi s časom pred vpeljavo organizirane paliativne oskrbe, ko je večina stanovalcev umrla v bolnišnici, jih zdaj tam umre samo petina, 80 odstotkov pa doma ob prisotnosti osebja, ki ga poznajo, in v krogu svoje družine. Tako kot si želijo.
Preobremenjeni in premalo plačani
Ključnega pomena za paliativno oskrbo, ki temelji na celostni obravnavi bolnika, je vključenost profilov različnih strok, še poudarjajo v fužinskem domu. Paliativno ekipo pri njih tako sestavljajo – poleg stanovalca in svojcev – specialist paliativne medicine oziroma zdravnik specialist družinske medicine z dodatnimi znanji iz paliativne medicine, socialni delavec, dve medicinski sestri, med njima ena diplomirana, bolničar negovalec, strežnik, delovni terapevt, fizioterapevt in vodja prehrane.
Hvala-Krušičeva poudarja, da paliativno oskrbo domski zdravniki nesistematično zagotavljajo sicer že dolgo – pri tem misli na nego, lajšanje bolečin in drugih motečih simptomov, pogovor s svojci in vključevanje celotne ekipe v obravnavo bolnika. »To je tista kompleksna storitev, zaradi katere porabimo največ svojega strokovnega časa in za katero ne moremo obračunati svojega dela.« Skupnost socialnih zavodov je že obravnavala predlog, po katerem bi uvedli novo kategorijo paliativne oskrbe za socialnovarstvene zavode s priznano ceno, ki bi bila 4,5-krat višja od povprečne cene zdravstvene nege, a ta ni bil sprejet. »Skrajni čas je že, da se začne krepiti primarna raven zdravstva, kamor spadata tudi zdravstvena oskrba in nega v domovih, saj je ta kljub kratkovidni politiki zdravstvene zavarovalnice stroškovno najbolj učinkovita,« je ostra Hvala-Krušičeva. »Za približno 16 odstotkov denarnih sredstev opravimo okoli 80 odstotkov vseh obravnav bolnikov. In vsak evro, vložen in smotrno porabljen na primarni ravni, pomeni tri evre prihranka na sekundarni in terciarni.« Konec koncev bi z ustreznimi kadrovskimi, strokovnimi, finančnimi in organizacijskimi ukrepi lahko poskrbeli za kakovostno obravnavo neozdravljivo bolnih tudi na njihovem domu, dodaja zdravnica.
