V teh dneh so v Radečah po letu in pol ponovno zagnali proizvodnjo papirja. Zgodba, v kateri bi lahko zaposlitev našla več kot polovica nekdanjih delavcev družbe Radeče Papir v stečaju, banke upnice pa bodo razmeroma hitro prišle do precejšnjega dela posojenih sredstev, bi verjetno lahko predstavljala zgled vsem drugim stečajem, v katerih obstajajo zdrava jedra. Realnost je povsem drugačna.
Podobne primere lahko med več sto stečajnimi postopki preštejemo na prste ene roke – Turki v Lesni TIP, Kitajci v TVM, Boxmark v Preventu in (delno) Aha Skupina v Muri. Medtem poslovni prostori in proizvodne hale Mesne industrije Primorske (MIP), LTH Škofja Loka, Steklarske nove, Mure EHM, Fluida in KIK Kamnik v glavnem samevajo, pa čeprav so šla podjetja v stečaj pred več kot štirimi leti. Več deset tisoč kvadratnih metrov velika zemljišča so vedno znova skušali prodati na dražbi, a so bile te iz različnih razlogov neuspešne. Od tedaj so se na mrtvem nepremičninskem trgu pojavile še številne druge nepremičnine nekdaj uspešnih družb, ki so končale v stečaju.
V vmesnem času so nekdanja vodstva in tudi zaposleni ustanavljali nova podjetja, na primer v Montavarju Metalni Novi in Novolesu, ter z izposojenim denarjem nameravali oživeti proizvodnjo, a je veliki večini spodletelo. Posledice neuspešne (raz)prodaje nepremičnin in dolgotrajnih stečajnih postopkov so jasne. Na eni strani zgradbe in zemljišča počasi, toda vztrajno propadajo in izgubljajo vrednost, na drugi strani pa stečajne mase praznijo tekoči stroški in po novem tudi država z davki na nepremičnine.
Leta 2009 naprodaj za 20, danes za šest milijonov evrov
V prihodnjih tednih in mesecih bodo za vrsto neprodanih nepremičnin potekale nove dražbe, na katerih bo vnaprej določena izklicna cena ali pa jo bodo na njej zniževali, ter potekali postopki nezavezujočega in zavezujočega zbiranja ponudb.
Med drugim bodo skušali najti novega lastnika za tovarniški kompleks LTH. Upravne stavbe in proizvodne hale v Škofji Loki, ki so bile novembra 2009 naprodaj za okoli 20 milijonov evrov, se trenutno po delih prodajajo za skupno »le« šest milijonov evrov. Cene so za visokih 30 odstotkov nižje glede na zadnji poskus prodaje. Podobna je zgodba v MIP. Če je bil njen proizvodni obrat v Kromberku prvotno naprodaj za 34 milijonov evrov, ga je upravitelj pred dnevi na dražbi prodajal za 12 milijonov evrov. Do sedaj so bile neuspešne tudi javne dražbe nepremičnin propadle Mure. Omenimo nekdanji obrat CMT v Murski Soboti, ki je bil ocenjen na likvidacijsko vrednost tri milijone evrov, nazadnje pa se je (neuspešno) prodajal za tretjino nižji znesek.
Novega lastnika še vedno niso dobili tudi številni drugi prostori po vsej državi, na primer Novolesa v Novem mestu, Pohištva Brežice, Tovarne opreme v Mokronogu (Tom), Montavarja Metalne Nove v predmestju Mariboru, Preventa na Koroškem, Lipa Radomlje v okolici Domžal, Steklarske Nove v Rogaški Slatini, Javorja Pohištva v Pivki, Orke v Ljubljani, Almonta v Slovenski Bistrici, Fluida v Črničah, Lesne industrije Litija... Dodatno na novega lastnika čakajo nepremičnine propadlih gradbincev SCT, Primorje, Vegrad, GPG in CM Celje ter logističnega velikana Viator & Vektor na Rudniku v Ljubljani. Slednja so trenutno naprodaj za gromozanskih 40 milijonov evrov.
Odlašali z nižjimi cenami in škodili samim sebi
Vzrokov za poplavo obsežnih industrijskih zemljišč na trgu in vedno znova spodletele javne dražbe, ki se jih v večini primerov ne udeleži niti en sam dražitelj, je več.
V prvi vrsti lahko krivdo pripišemo bankam in lizinškim družbam, ki trmasto vztrajajo pri nekajkrat previsokih izklicnih cenah in le počasi soglašajo z njihovim znižanjem. Pri tem jih verjetno vodi težnja po oblikovanju čim nižjih oslabitev in rezervacij, s čimer v svojih bilancah izkazujejo boljše stanje od dejanskega. Kljub vsemu so le odlašale neizbežno in izgubo porazdelile na daljše obdobje, vmes pa so nepremičnine zaradi novih stečajev in novih nepremičnin na trgu zgolj izgubljale svojo vrednost, (ne)hote pa so banke in lizinške hiše financirale tudi nekajletno podaljšanje stečajnih postopkov.
Da je zanimanje za prevzem proizvodnih kompleksov iz stečajnih mas borno, vsaj ne po zahtevanih cenah, je tudi posledica slabih gospodarskih razmer in oteženega financiranja ter izjemno majhnega zanimanja tujih investitorjev. Dodatno se lahko prodaja nepremičnin zavleče zaradi dolgotrajnega postopka, v katerem je treba najprej pridobiti pravnomočni sklep o prodaji, kar traja okoli mesec dni, pri premoženju večje vrednosti pa tudi soglasje k prodajni pogodbi, kar postopku znova doda dodatni mesec.
Kaj konkretno lahko to pomeni za stečajni postopek, je razvidno na primeru KIK Kamnik, kjer jim od novembra 2009 do danes ni uspelo prodati tamkajšnje smodnišnice. Čeprav se je z dokončanjem poslov v stečajno maso nateklo skoraj devet milijonov evrov, so imeli na drugi strani za še nekaj več stroškov. Tako je stečajnemu upravitelju kemijske tovarne Gregi Ermanu nedavno celo zmanjkalo denarja za varovanje nevarnih snovi. Tekoče stroške tako v njihovem imenu plačuje država, na katero je skušal Erman prenesti zemljišče v Kamniku in končati stečaj. Podobna zgodba je bila pri podjetju Tom iz Mokronoga, kjer je upraviteljica Darja Erceg zemljišča, ki jih v treh letih ni mogla unovčiti, enostavno prenesla na NLB kot ločitveno upnico.
Poročali smo tudi, da v stečaju Vegrada kronično zmanjkuje sredstev za plačilo odvetniških in drugih storitev. Več kot tri leta po začetku stečaja v stečajni masi praktično ni več tržno zanimivega premoženja, ki bi ga lahko prodali, z izkupičkom pa sproti poravnavali stroške postopka. V nemalo drugih stečajnih postopkih je slika podobna.