Ko je Tina Maze postala olimpijska prvakinja v smuku, kar ni mogla verjeti, da ji je to uspelo v kraljevi disciplini. Spomnila se je na čas otroštva, ko je na prvi tekmi v življenju zmagala ravno na smuku. Takrat so za hišo zgladili progo in jo pripravili za tekmo otrok, dekletce pa še ni slutilo, da se je začela kovati olimpijska kolajna. Počasi in z veliko slo po zmagovanju in napredovanju ji je uspelo.
Ko se je prvič spustila po improvizirani smukaški progi v Črni na Koroškem, še ni imela trenerja. Prve smučarske korake je delala v družbi očeta, strica in bratranca. Nekoliko kasneje jo je pod svoje okrilje vzel Blaž Jelen, kajti postala je članica Smučarskega kluba Črna. Bil je njen prvi trener. Smučarskih veščin jo je učil vse do 15. leta, ko je postala članica slovenske reprezentance B. Da je bilo v dekletu nekaj nadpovprečnega, so vedeli že takrat. Preskočila je eno stopnico, kajti namesto v reprezentanco C so jo uvrstili v drugo najboljšo ekipo v državi. Jelen se spominja, da so, ko ji je bilo 13 let, že ugotavljali, da v njej tli šampionska iskra. »Vodja otroškega smučanja v Sloveniji Jože Drobnič je rekel, da je nekaj posebnega. Rezultati so se le stopnjevali. Najprej je bila najhitrejša med puncami, potem je prehitela tudi fante v svoji kategoriji. Bila je z naskokom najboljša, na nekaterih tekmah je zmagovala s prednostjo več sekund,« je dejal Blaž Jelen.
S Tino Maze je preživel veliko dni na smučišču in na poti. Že takrat je opazil, da je na njej nekaj drugačnega, ne le v smučanju, ampak tudi v pristopu in načinu obnašanja. Predvsem ena zadeva je bila očitna. »Tina je razmišljala odraslo. Vedno je hotela biti najboljša, že takrat je podobno razmišljala kot danes.« Rada je bila v družbi starejših, poslušala odrasle pogovore in se vključevala v njih. »Velikokrat je hotela sedeti spredaj v kombiju, da se je lahko pogovarjala s starejšimi. Bila je prikupen, vesel otrok, po razmišljanju pa drugačna.« In o tem je tudi sama že govorila. Tudi počutila se je drugačno, ni marala povprečja, zato ji je bilo včasih težko.
Enega najtežjih obdobij je preživljala, preden je skupaj z Andreo Massijem osnovala svojo ekipo. V okviru smučarske zveze je bila neprilagojena. Niso je razumeli, morala je delovati znotraj pravil, ki niso napisana za genije, temveč zgolj za solidne in dobre športnike. Obstajala je velika nevarnost, da ne bo razvila svojih talentov »Vsak človek, ki se spozna na alpsko smučanje, je lahko videl, da je bila Tina po slovesu vražjih Slovenk edina tekmovalka s potencialom za svetovni vrh, ki smo jo imeli. Na zvezi bi se morali bolj potruditi, da bi ji prisluhnili. Zelo sem se bal, da bo potonila. Vse je kazalo na to. K sreči se je Massi pojavil pravi čas. V nasprotnem primeru ne bi uspela,« je dejal Jelen, ki je bil v kriznih časih kandidat, da bi prevzel delo z zdaj najboljšo slovensko športnico vseh časov. »Hotela je delati več in imeti več pozornosti. Poleg tega je takšna po značaju, da mora nekomu zaupati. Če ni zaupanja, je vse zaman. Od trenerjev in vodstva tega ni dobila, zato ni bila zadovoljna,« je dodal.
Tisti časi so danes le še mračen spomin. V Črni so navdušeni, ker se je vse dobro razpletlo. Še posebno so veseli, da bodo lahko najbolj slavno sovaščanko na kratko pozdravili v domačem kraju, ko se bo vrnila iz Sočija. Še posebno radi jo imajo otroci, ki šolske klopi zamenjajo za ogled najpomembnejših smučarskih tekem. Včasih jim šampionka izpod Pece nameni nasmešek, prijazno besedo in kakšen kos smučarske opreme. »Čeprav se morda zdi, da ni tako, je Tina preprosto dekle, zdaj že ženska. Ko pride domov, je takšna, kot jo od nekdaj poznamo. Lepo se je pogovarjati z njo. Ni vzvišena, čeprav bi lahko bila. Je iskrena. Pove, kar v resnici misli,« je dodal Jelen.
Glede na to, kako priljubljena je Tina Maze, bi bilo logično sklepati, da bi njeni uspehi v alpsko smučanje privabili mnogo otrok. Toda Jelen ugotavlja, da ni tako. Alpsko smučanje je postalo zelo drago, zato si vse manj staršev lahko privošči, da bi njihovi otroci lahko smučali. Tako ta šport vse bolj postaja privilegij bogatih. »Ni sponzorjev, vse breme je na plečih staršev. Plačujejo trenerje, kombije... Vse več je tudi privatnih ekip z ogromnimi količinami treninga že v otroštvu. A to so bolj kratkoročne variante,« je dejal in pojasnil, zakaj je takšen način dela zgrešen. Dober primer je Tina Maze, ki v mlajših letih ni trenirala tako veliko kot nekateri otroci danes. »Tina je imela kot otrok manj pripravljalnih dni kot ostali. Imeli smo deset dni na leto na ledenikih, ostali po 30, 50. Toda ko postaneš star 15, 16 let in je treba količino treninga povečati, to ni več mogoče, ker si že prej treniral blizu maksimuma. Tudi to je mogoče eden od vzrokov, da Tina nima težav s poškodbami. Nikoli ni pretiravala s treningom,« se je prvi trener Tine Maze dotaknil pomembne problematike. A za kakšno drugo priložnost.