Miha Stopar je na domačo literarno sceno vnesel nekaj svežine, saj je patentiral samosvoj slog, ki posebej glasno utripa ob humornih prizorih, vendar se v kar nekaj elementih roman tudi para. Moteče je, da pisec le malo prostora pušča bralčevi domišljiji, saj jo zatira z risanjem številnih podrobnosti. Na spolzek teren pa je postavljeno tudi samo ogrodje, kajti ob kolažu sicer slikovitih kratkih pripovedi umanjka polnokrvna zgodba in s tem pravi suspenz. Avtor se namreč požene v silovito preskakovanje od ene do druge dogodivščine svojih močno karikiranih likov, ob tem pa nobeni ne pusti, da bi prerasla v kaj več kot le bežen insert. Posledica tega je bolj ali manj ponavljajoč se ritem pripovedovanja, ki ga nekoliko prezrači vrivanje zanimivosti iz sveta športa ali popularne kulture ter nevsakdanje razmišljanje o vsakdanjih zadevah, a je takšnega domiselnega brbotanja žal sorazmerno malo. Roman bi tako najbrž bolje funkcioniral, če bi ga pisec razsekal v zbirko kratkih zgodb. Skratka, avtor skozi svojega protagonista beži stran od povprečnosti, vendar ji s pričujočim tekstom podleže.