Vsebina

Sit tarnanja sem na okrogli mizi o mestu brez festivala ustrelil kot iz topa: »Zakaj o Novi Gorici ne razmišljate kot o mestu brez festivala? In te specifike ne poudarjate kot odliko mesta in njegovo razlikovanje od preostalih mest, ki že imajo festivale?« S tem na pol provokativnim vprašanjem sem se obregnil ob želje po festivalizaciji kraja za vsako ceno in ob prazno navijanje za festival, ki bi bil »drugačen, prepoznaven in odmeven« v širšem okolju ter bi postavil Novo Gorico na kulturni zemljevid (srednje) Evrope. Prisotni občinarji, domačini, kulturni producenti in drugi zainteresirani so me oplazili s pogledi, ki so s prikrito osuplostjo spraševali, od kod si pa ti padel, in neprizadeto naprej razpletali vizijo, ki tudi tri leta in pol kasneje še ni postala meso. Visokoletečim besedam navkljub se nihče od prisotnih namreč ni izjasnil, kaj naj bi bila srčika tega tako želenega festivala. Prav ta je jeziček na tehtnici kakovosti zasnove vsake tovrstne prireditve.

Ta pripetljaj z okrogle mize omenja Miha Kozorog v novi knjigi Festivalski kraji: koncepti, politike in upanje na periferiji, ki je zelo uporabna analiza – sploh v času evforije nad festivalizacijo, kulturnimi industrijami in socialnim podjetništvom. Predstavlja namreč drugo, bolj stvarno plat, ki temelji na lokalni pripadnosti, domiselnosti, zanesenjaštvu, prostovoljnem angažmaju in vztrajnosti. Različni uporabni koncepti prakse in teorije so s terenskimi raziskavami osmišljeni in dognani, problematizirani ali potrjeni. Izkušnje kulturnega aktivista iz Tolmina, kjer je bil Kozorog eden izmed pobudnikov in tvorcev ustvarjalnega festivala Sajeta na Sotočju, delovanje znotraj mreže samoniklih prizorišč in bližnje opazovanje transformacije rojstnega kraja v festivalski kraj je zlil z analitično-raziskovalnim delom, v katerem se zadnja leta posveča razmerju med festivali in kraji.

Če se je v Antropologiji turistične destinacije v nastajanju (2009) osredotočil na prostor, festivale in lokalno identiteto na Tolminskem, je s Festivalskimi kraji segel širše. V precep je vzel še nekaj drugih krajev, ki so znani po festivalih. S primeri Strumice v Makedoniji, festivala Jazz Cerkno, prireditev Jazzinty in Fotopub v Novem mestu, Postaje Topolove v Benečiji ter drugih dogodkov te vrste je razgrnil pomen tematsko profiliranih festivalov. Na eni strani porajajo lokalno pripadnost, na drugi ustvarjajo kozmopolitsko okolje; obenem prispevajo k dvigu samozavesti in zavedanju, da odročnost ni ovira. Kozorog je pri svoji analizi pozoren na pogoje, ki ustvarjajo potrebo po festivalih, na odzive (državne, mestne in nasploh kulturne) politike na (spontane) lokalne iniciative, na rezultate in posledice, ki so jih festivali povlekli za seboj.

Knjigo odlikuje optimizem, ki se ga je Kozorog očitno nalezel od sogovornikov, organizatorjev festivalov in anonimnih krajanov. Nastopa kot akcijski antropolog, ki spoznanja terenskega dela vrača v prakso. Metodo upanja, lokalno kozmopolitstvo in progresiven občutek kraja je ubesedil na papirju in prenesel naprej v službo živi kulturi. »Bolj kot si obroben, bolj deluje,« pravi eden od akterjev v knjigi in nadaljuje: »Tam, kjer je bilo uporabljeno vse, teren ne daje več ničesar, ker kultura postane zgolj spektakel, zabava.«

Kolumna