Klub CD je bil tokrat presenetljivo in na srečo poln, v njem je bilo 140 obiskovalcev, kar je po svoje spet del štorije o popolni nepredvidljivosti obiska koncertov pri nas. Kje pa so glasbo trojke Ernst Reijseger (violončelo), Harmen Fraanje (klavir) in Mola Sylla (glas, xalam, mbira, zvočila) sploh vrteli – če odštejemo »samoumevni« Radio Študent? Se je morda kdo spomnil izvrstnega koncerta Reijsegerja s sardinskimi pevci pred sedmimi leti, ko je na Drugi godbi predstavljal glasbo za film Wernerja Herzoga Rekviem za umirajoči planet, njegovega tria s Syllo na mariborskem koncertu ali pa še dlje nazaj, kot člana »upičenega« jazzovskega tria Clusone s kolegoma Hanom Benninkom in Michaelom Moorom v ljubljanskem Kudu? Verjetno ne, je pa pri tem dobro opozoriti, da za temi gostovanji vendarle stoji neka spodobna programska kontinuiteta. Povedano drugače, dobre glasbenike je treba vedno vabiti nazaj, če imajo kaj povedati.
Tukaj ne gre spregledati vloge še zmerom precej močne publicitete založbe Winter & Winter, za katero Reijseger redno snema in je zanjo posnel ducat albumov, ki pa vseeno ni tako močna kot pred petnajstimi leti, ko je s svojimi izvajalci okupirala programe festivalov jazza in nove muzike. Spomnimo le na razvpite projekte pianista Urija Caina, vključno s spodletelimi Goldbergovimi variacijami, videnimi pri nas.
Ogrodje tria sta dolgoletna prijatelja, čelist in na Nizozemskem živeči senegalski glasbenik Mola Sylla, ki zaradi tople človeške prezence in izrazne moči glasu, ki je na ravni največjih zahodnoafriških pevcev – koliko čarobnih glasov je dal ta del celine! – priveže pozornost nase in z neko šamansko avro zapolni prostor, morda celo nehote odrine druga dva. Toda tkanje glasbe je delo treh. Fraanje je minimalno elegičen in klasično eleganten v prebiranju tipk, Reijseger odprt in hermetičen hkrati v svojem razkošnem igranju na čelo, ki je lahko umaknjen v ozadje ali pa se vrine v ospredje kot solistično improvizacijsko glasbilo. Sylla takrat, ko ne vokalizira in pripoveduje zgodb, ki se zdijo vsem umljive ne glede na jezikovne prepreke, ostaja nekakšen brneči glasbeni igralec, ki dopolnjuje tonsko čistost klavirja in debelejše ubiranje strun čela. Celo priredba Puccinijeve arije ne zastane v času, ampak dobi neko drugo razsežnost z deležem Afričana. Šlo je za izdelan nastop, ki pa ni bil rutinski, vnaprej določen z repertoarjem. V skladbah se vedno kaj pripeti, imajo odprto zgradbo za medigro, vrivek navdiha, za drobno potegavščino, povabilo. Toliko godb na kupu, nabranih z vseh vetrov, različnih pedigrejev in lokacij, ki so brez problema prehajale iz ene v drugo in se zlivale skozi ta trojec, ki igra. Zgodil se je koncert.