Z zanimanjem sem si ogledal dokumentarni film Putinove igre, o idejnem nastajanju in uresničenju ruske olimpijske zgodbe – kot prestižnega političnega podjetja in kot osebnega cilja grandiozno narcističnega politika. Med drugim je v pripoved vključeno tudi poglavje o pravno arbitrarnem in birokratsko surovem razlaščanju ruskih državljanov na temelju posebnega »olimpijskega« zakona in po hitrem (najhitrejšem) postopku. Človek, ne nujno pravnik, se ob tej pripovedi zgroženo in osuplo zave, kako nemočen je posameznik v razmerju do državnega aparata in kako brezpravno, surovo in brezčutno je lahko poseganje vladajoče in avtokratične politične elite v svobodo, integriteto in eksistenco državljanov.
A ob tem nisem prav veliko razmišljal o državi gostiteljici olimpijskih iger Soči 2014, ki so za slovenske športnike prepričljivo najuspešnejše doslej. Pomislil sem na številne zgodbe in sodne primere razlastitev v Sloveniji, ki sem jih spoznal pri opravljanju svoje javne družbene vloge. Spominjati sem se začel poklicne osuplosti in osebne zaprepadenosti, ko sem bral ali poslušal pripovedi ljudi, razlaščenih v korist države. Posebej sem obnovil spomin na dve zgodbi, pri katerih sem aktivno sodeloval.
35 let stara krivica
Gospo so leta 1980 z odločbo takratnega sekretariata razlastili nepremičnine na Gorenjskem, na temelju zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Od prvega dne sta gospa in kasneje njen sin vlagala pred upravnimi organi in sodišči zahteve za odpravo te odločbe in vrnitev nepremičnine. Do razlastitve je prišlo v korist velikega in uspešnega podjetja, ki je bilo takrat v družbeni lasti. Pristojni organi so ju odpravljali z argumentom, da naj bi razlastitveni upravičenec pričel s pripravljalnimi deli za gradnjo, kot je določal zakon, za to pa naj bi zadoščala že v zemljo zasajena lopata. Oškodovanca sta ves čas zatrjevala, da razlastitveni upravičenec ni uporabil nepremičnine za namen, zaradi katerega naj bi prišlo do razlastitve, niti ni začel pravih pripravljalnih del, ki bi se kasneje iztekla v gradnjo predvidenega objekta, zakonski rok za to pa je bil dve leti.
Leta so tekla, predvideni objekt pa se ni niti začel graditi. Po političnih spremembah v Sloveniji je podjetje kot razlastitveni upravičenec zemljišče prodalo. In sicer zasebni pravni osebi. Ta je na njej zgradila povsem drugačen objekt, za potrebe lastne podjetniške dejavnosti in ustvarjanje dobička, sam razlastitveni upravičenec pa je kot prodajalec pri tem poslu pridobil znatno zasebno denarno korist. Razlaščena nepremičnina je bila v nekem trenutku ocenjena na vrednost več kot 500.000 evrov. Na tem zemljišču sta bila zgrajena skladišče in distribucijski center. Od razlastitve do gradnje je minilo – 16 let! V tem času je odpadla tudi splošna pravna podlaga za gradnjo, saj je prenehal veljati prvotni gradbeni načrt, ki je po zakonodaji nujni pravni pogoj za gradnjo objektov. Oškodovanec je tudi dokazoval, da zgrajeni objekt nima niti veljavnega gradbenega dovoljenja.
Vsi pristojni organi v Sloveniji, tako pristojno ministrstvo kot upravna enota, upravno sodišče in vrhovno sodišče, so ta dejstva enostavno prezrli oziroma ignorirali. Do bistvenih argumentov se sploh niso vsebinsko opredelili. Končno je tudi ustavno sodišče pogledalo stran in vlogo na hitro zavrnilo kot »očitno neutemeljeno«, brez obrazložitve.
Obmejna čezmernost neprava
Državljan je bil lastnik zemlje tik ob mejnem prehodu s sosednjo Hrvaško. V postopku razlastitve so mu odvzeli zemljo z argumentom, da je to nujno potrebno za gradnjo mejnega prehoda in spremljajočih objektov.
Razlastitev v slovenskem ustavnem redu predstavlja skrajni ukrep, če obstaja prepričljivo izkazana javna korist, razlastitev pa se kot skrajni in najbolj grob poseg v lastninsko pravico lahko izvede, če istega cilja države ni mogoče uresničiti na drug, za lastnika zemljišča milejši način. Ustava zato določa, da se lastninska pravica lahko bodisi omeji bodisi odvzame, odločanje o teh dveh ukrepih ne sme biti arbitrarno, pač pa mora biti prepričljivo utemeljeno. Razlaščencu gre po ustavi enakovredno nadomestilo v naravi ali pa enakovredna finančna odškodnina.
V tem primeru ni bil izpolnjen ustavnopravni kriterij, ker razlastitev ni bila nujna za uresničitev cilja države. Ker naj bi gradili mejni prehod, bi bila za lastnika primernejša in ustavno pravilnejša uporaba instituta stavbne pravice. Gradnja in uporaba mejnih prehodov je bila namreč predvidena zgolj za omejeno časovno obdobje do vstopa Hrvaške v EU oziroma schengenski prostor. Stvarnopravni zakonik sicer izrecno ni določal, da bi lahko stavbna pravica nastala tudi z odločbo državnega organa, izdano v razlastitvenem postopku. Po drugi strani pa bi bilo treba spoštovati voljo lastnika ali celo več lastnikov zadevnih zemljišč, da se s takšno pravico manj poseže v lastninsko pravico kot ustavno pravico. Problem je bil zato tudi zakon, ki je predvidel samo odkup nepremičnin oziroma njihovo razlastitev, zato je neposredno silil lastnike zemljišč, da državi prodajo svoje nepremičnine, sicer sledi razlastitev.
Oškodovanec je dokazoval, da tudi glede cene do neposrednega sporazumevanja med investitorjem in lastnikom sploh ne prihaja. Pooblaščeni investitor je pri dveh izbranih sodnih cenilcih naročil sodno cenitev vrednosti nepremičnin. Lastnikom zemljišč je potem najprej vročil cenitev nižje vrednosti, tistim, ki se z ocenjeno vrednostjo niso strinjali, pa je v drugi ponudbi posredoval še cenitev z višjo vrednostjo. V njegovem primeru pa je investitor naročil eno samo cenitev, ki jo je potem posredoval v pregled drugemu sodnemu cenilcu, ta pa jo le potrdil. Pripombe lastnikov zemljišč glede cene se niso upoštevale. Zakon je določal, da če se lastnik s ceno ne strinja ali pa je potekel rok za njegov odgovor, se šteje, da sporazum med pooblaščenim investitorjem in lastnikom o odkupu oziroma nadomestitvi nepremičnine ni dosežen. Tako lahko investitor takoj poda predlog za razlastitev pristojnemu upravnemu organu, s čimer že pridobi pravico graditi na »tujem« zemljišču. Lastnikovo upiranje po zakonu ne zadrži postopka razlastitve in gradnje objektov.
Takšna zakonska ureditev omogoča državi hitro, poceni in nemoteno pridobitev nepremičnin, ki ji omogočajo ne le uresničitev gradbenih načrtov, pač pa tudi pridobitev vira premoženja za prihodnost. Država na tem zemljišču potem sploh ni zgradila mejnega prehoda, zemljišče je tržila (za špedicijo), potem pa ga (drago) prodala.
Upravnih organov in sodišč ta in druga vprašanja niso zanimala. In tudi tokrat je ustavno sodišče mižalo. Nobenega sodišča ni zanimalo, da je treba po razlagi slovenske ustave v primeru, če zadošča omejitev lastninske pravice na nepremičnini s služnostjo ali njena drugačna začasna omejitev, uporabiti takšen ukrep kot milejše sredstvo. Niti to, da je v primeru, če je mogoče razlastitveni namen doseči z ustanovitvijo začasne pravice, trajen odvzem lastninske pravice celo nedopusten. Prav tako se sodišča niso ozirala na to, da nista dovoljeni ne arbitrarnost države pri določanju odškodnine ali cene nepremičnine niti simboličnost cene. Ali pa na to, da bi morali imeli lastniki pravico izbrati možnost, da neodvisnega sodnega cenilca določi sodišče. Malo mar so jim bila celo predhodna pojasnila ustavnega sodišča, da mora biti pravno varstvo pred razlastitvijo učinkovito, kar pa ni, če pritožba na razlastitev ne zadrži razlastitve. Še najmanj pa jih je zanimalo, da ustava ne dopušča, da bi bila razlastitev uporabljena kot sredstvo za obogatitev države ali lokalne skupnosti.
Sistem krivic
Te in podobne zgodbe, ki so premnogim že zdavnaj odnesle vero (upanje) v sodniško zaščito vladavine prava, so preveč podobne pripovedi iz omenjenega dokumentarnega filma. Pravniki o takšnih in podobnih zgodbah le redko javno govorijo, četudi jih je preveč. Pravnikov in tovrstnih zgodb. Človek, ki se mu v pravnem redu in pravosodju zgodi krivica, je prepogosto brez moči, pa če je krivica še tako huda in očitna. Žal pomoči ne more poiskati niti na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, ker to sodišče takšnih sodnih zadev ne sprejema v obravnavo. Poskus odgovoriti človeku, ki so mu državne oblasti storile veliko krivico in ob tem razvrednotile pravo, kaj storiti, pravnika spravi v hudo neprijetnost, včasih pa tudi v dvom glede lastnega poklica.
Človek ima pač v državi le pravico, da sodne oblasti odločajo o njegovi zadevi, nima pa pravice do pravilne in pravične odločitve, kot bi si je želel. Ta je in ostane za vselej pravilna in pravična tako, kot je odločila zadnja sodna instanca. Težko je človeku, ki je z vsem svojim bitjem prepričan v storjeno krivico. Družba in sistem ustvarjata in dopuščata tudi pogoste, hude in trajne krivice. Z njimi ni lahko živeti. Je pa treba. Res znosnejše ob olimpijskem spektaklu in medaljah?
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in univerzitetni učitelj, zaposlen na Univerzi na Primorskem, matično na njeni Pedagoški fakulteti.