Če se je Črna na Koroškem preimenovala v dvakrat Zlato na Koroškem, potem je včeraj Tržič postal Bronzič. V skladu z manjšo tekmovalnostjo ali, bolje, rečeno spodbujanjem med krajema, ki sta slovenski in jugoslovanski reprezentanci dala številne udeležence zimskih olimpijskih iger, so bili Gorenjci po uspehu Žana Koširja podobno izvirni kot njihovi kolegi na drugem delu vznožja Karavank. Kraja imata najboljšo alpsko smučarko in smučarja v slovenski zgodovini. Od včeraj imata oba tudi olimpijsko kolajno. Medtem ko je Črna v elitni klub prišla že pred časom, je Tržič tja popeljal Žan Košir. Uspelo mu je to, kar ni uspelo Bojanu Križaju in o čemer so sanjali tržiški rodovi športnikov, zato je bilo včerajšnje huronsko slavje pričakovano.
Potekalo je v eni od gostiln, ki je že vajena tovrstnih dogodkov, tam so na primer bučno proslavili prvo zmago Andreja Jermana na smuku za svetovni pokal. Včeraj je bilo vse v znamenju Žana Koširja. Njegov nasmeh se je bleščal s stene, izobešena je bila slovenska zastava, ljudje so bili oblečeni v majice njegovega kluba oboževalcev z imenom Zakon (prve štiri črke so delni anagram njegovega imena in priimka). Včeraj je bil bronasti olimpijski deskar resnično zakon. V njegovo čast so nazdravljali kot že dolgo ne, lastnik in lastnica lokala sta po mikrofonu zbrane pozvala, naj pridejo po žganje, kajti »hiša časti«.
Preden je balon eksplodiral, se je počasi polnil, bolj se je tekmovanje bližalo koncu, več zraka je bilo v njem, v lokalu pa več ljudi, čeprav se je bron koval v dopoldanskih urah. Še posebno je bil na trnih Žanov oče Dušan Košir. Ob vsakem uspešnem sinovem nastopu je tako močno stisnil pest, da bi človek lahko slišal, kako pokajo kosti, mama Tanja je navdušeno skakala in vpila, srednji od treh sinov Črt (najmlajši Urh je član mlajših selekcij nogometašev Triglava in je na pripravah v hrvaški Istri) pa je bil nekoliko bolj miren, a le do obeh dvobojev za kolajne.
Pred tem je razložil, kako organizira klub navijačev. »Smo kot kakšno majhno podjetje,« je dejal. Res se tako zdi. Klub šteje okoli 250 članov, vsako poletje se družijo na pikniku, vsi imajo navijaške majice, skupaj hodijo na tekme, štirikrat zapored so napolnili avtobus, ki jih je peljal na tekmo v Badgestein. Resda so časi drugačni kot v osemdesetih, a ob pogledu na razposajeno množico se je zdelo, da so Tržičani podobno ponosni na Žana Koširja, kot so bili takrat na Bojana Križaja. Morda se je Žan od junaka akcije Podarim dobim navzel nekaj šampionskega, kajti nekoč sta bila soseda. Mami Tanji bi bilo pred okoli 15 leti, ko se je vse začelo, ljubše, če bi posegel po kakšni drugi športni disciplini. Je fizioterapevtka in ve, kaj je dobro za telo in kaj ne. »Ko si je zaželel desko, sem rekla, da položaj na deski s fiziološkega vidika ni dober. Precej boljši je pri smučanju,« je dejala Tanja Košir. Kljub pomislekom je božiček prinesel desko, oče Dušan pa je uredil prvo učno uro pri znancu s Koble. »Ta je rekel, da je Žan že po pol ure obvladal osnovne prvine,« je dodala. Tako se je začelo in počasi, korak za korakom, ob veliko dela in tudi nekaj talenta, je najstarejši od treh sinov hodil proti olimpijski kolajni. »Spomnim se, da smo prvič pomislili, da bi bil lahko uspešen na najvišji ravni, ko je bil star okoli 16, 17 let. Takrat smo prosili Dejana Koširja, če se mu lahko pridruži na treningu. Bilo je vidno, da nekaj je v njem,« se je razgovorila mama, ki ve, od kod prihaja sinova zgovornost. »To ima pa po mamici. Ampak včasih je bil bolj zadržan. Tudi v medijih je zdaj bolj odprt,« je dejala, potem ko se je prvo navdušenje le za malenkost poleglo in preden je sledil nov val. Veliko so jih včeraj prejadrali, čeprav nič v Tržiču ne spominja na morje. A so čustva toliko bolj valovala, pa glasna glasba in tudi tekočina v kozarčkih se je pozibavala.
Vsega naštetega je bilo včeraj v izobilju. Še preden je bilo znano, da bodo Tržičani praznovali, se je slišalo iz zvočnika »You're simply the best (Ti si najboljši, op. p.)« in »It's a beautiful day (Lep je dan, op. p.)«. Na koncu je bil Žan Košir (skoraj) najboljši, dan res lep in še začinjen z Golico. Nanjo sta Tanja in Dušan Košir zaplesala, ovita v zastavo in šal, in tako odprla zabavo, ki je prav gotovo trajala še dolgo. Ob pogledu na razposajene ljudi se je zdelo, da bo kdo poletel do stropa in da bi še Indijanec, katerega portret na steni je bil obrnjen proti televizijskemu platnu, najraje skočil proti Sočiju in poljubil Žana Koširja. To je prek platna storila njegova mama Tanja, medtem ko oče Dušan ni zadrževal solz.
V zraku je bilo nekaj ekstatičnega. A takšno je bilo šele prvo dejanje. Obljubili so, da drugo in še bolj številno ter glasno sledi v soboto, ko bo v Sočiju na vrsti paralelni slalom.