Naša odločitev, da sodelujemo na sejmih sodobne umetnosti in sejmih knjige umetnika, tiči predvsem v želji po plasiranju mladih avtorjev na trg. Na teh sejmih pa ne gre izključno za prodajo, temveč tudi za informiranje mednarodne publike o aktualni slovenski produkciji in za popularizacijo del naših umetnikov. To je počasen, kontinuiran in načrtovan proces. Galerija deluje z umetniki kot partner, svetovalec in strateg. Kupci namreč od umetnikov pričakujejo reference, kot denimo seznam pomembnih razstav, sodelovanja na mednarodnih manifestacijah, prisotnost v zbirkah in podobno. Sami smo usmerjeni predvsem v predstavljanje mladih umetnikov, njihove reference pa so še skromne. Kljub temu so dela dvojca Small but dangers navdušila v New Yorku, dela Tomaža Furlana in Polonce Lovšin pa na Dunaju. Sejmi so priložnost za odlično promocijo: dela umetnikov, ki bi jih na razstavi videlo nekaj sto, v najboljšem primeru tisoč ljudi, na sejmih vidi nekaj deset tisoč obiskovalcev. Poleg tega v zadnjih letih kustosi kar na sejmih izbirajo umetnike in umetnine za večje razstavne projekte. Umetniki, ki jih zastopamo, so bili tako že večkrat po sejmu povabljeni na pomembne bienalne prireditve. Pri tem velja poudariti, da mora biti sodelovanje na sejmih kontinuirano. Samo redna prisotnost strokovni publiki in kupcem pošilja signal, da gre za galerijo, ki deluje načrtno in strokovno. Zbiralci se namreč radi najprej prepričajo, ali je posamezna galerija resna, zato nekaj let čakajo in opazujejo.
Toda sodelovanje na takšnih sejmih je tudi precejšen finančni zalogaj…Gre za zahteven finančni, organizacijski in logistični zalogaj. Sodelovanje na tovrstnih sejmih ne bi bilo mogoče brez podpore ministrstva za kulturo, saj je ta ključna. Poziv za sejemsko dejavnost je bil nekaj časa ukinjen, zdaj pa ga na pristojnem ministrstvu ponovno napovedujejo. To odločitev toplo pozdravljamo, kajti sami takšnega podviga finančno ne zmoremo. Sicer pa bi bilo dolgoročno verjetno smiselno delovati po vzoru nekaterih evropskih držav, kot denimo Danske, Švedske ali Avstrije, kjer države sistematično sofinancirajo udeležbo galerij na mednarodnih umetnostnih sejmih, saj se zavedajo, da s tem prispevajo k promociji svoje države in kulture, kar pa prinaša tudi pomembne ekonomske učinke.
Nekateri teoretiki menijo, da se je slovenski okus za umetnost ustavil pred več kot sto leti, torej pri impresionizmu. Ali potemtakem tržišče za sodobno umetnost pri nas sploh obstaja?To tržišče je zelo skromno, še posebno za mlajše umetnike ga praktično ni. Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti Metelkova zaradi prenizkih financ že več let ne izvajata rednih odkupov likovnih del v primernem obsegu. Dokler institucije umetnostnega sistema ne morejo delovati normalno, težko pričakujemo, da bo deloval trg. Za normalizacijo sistema bi potrebovali mrežo komercialnih galerij sodobne umetnosti, javna razstavišča tipa kunsthalle in stabilne pogoje sofinanciranja nevladnega sektorja, saj prav ta predstavlja najvitalnejši in najbolj inovativen segment umetniške produkcije. A sami trenutno doživljamo drastične reze v financiranju likovnih programov: ministrstvo za kulturo nam je odvzelo dobrih 30 odstotkov, Mestna občina Ljubljana pa astronomskih 50 odstotkov. Takšni rezi nam onemogočajo stabilno delovanje.
Kakšen odnos pa ima laična javnost do tovrstne umetnosti?Splošna javnost ima pri nas do sodobne umetnosti ambivalenten, tog in nesproščen odnos, poln predsodkov. Razlogi so različni in jih lahko iščemo v spletu okoliščin. Pomembno vlogo tu igrajo mediji. Sodobna umetnost se v medijih najpogosteje pojavlja v rumenem tisku oziroma se o njej piše predvsem kot o ekscesu in škandalu. Resne, analitične tekste o sodobni umetnosti je v dnevnih medijih zelo težko najti. Predsodki so posledica nezadostne izobraženosti in neinformiranosti. V zadnjih letih so številne muzejske institucije in galerije sicer vložile velike napore v izobraževalne programe in delo s publiko, kljub temu pa na tem področju v primerjavi z zahodnimi institucijami zaostajamo za več desetletij. V Centru in Galeriji P74 želimo prek intenzivnejšega dela s publiko različnih generacij sodobno umetnost predstaviti na čim bolj neposreden in kakovosten način. Letos smo zagnali tudi serijo delavnic za najmlajše in začeli sodelovati z vrtci. Naš namen je, da otroci v galeriji ustvarjajo in raziskujejo ter že zaradi tega galerijski prostor doživijo kot prijetno in domače okolje. Galerija tako dobi pravo funkcijo kot javen, dostopen prostor. Prvi ciklus teh delavnic je bil zelo uspešen. Do večjih premikov bo verjetno prišlo, a počasi, skozi nekaj generacij. Za zdaj pa se moramo po kupcih ozirati predvsem v tujino.
Kolikšno zanimanje goji tujina za slovensko sodobno umetnost?Čeprav že dolgo govorimo o globalizaciji, posamezne sejme zaznamuje močan nacionalen pečat, kar pomeni, da se na sejmih v Španiji prodajajo večinoma tamkajšnji avtorji, v Nemčiji nemški in tako naprej. Drugje se zbiralci zavedajo pomembnosti podpore umetnikom iz matične države, saj na ta način njihova produkcija pridobi vrednost tudi mednarodno.
V zadnjih petih, šestih letih je predvsem zaradi nekaj velikih razstav, posvečenih umetnosti vzhodne Evrope, prišlo do večjega zanimanja tudi za umetnost iz te regije ter s tem do kar nekaj pomembnih odkupov največjih svetovnih muzejev. Zahod na novo odkriva umetnice in umetnike, kot so skupina GORGONA, Mangelos, skupina OHO, Sanja Iveković, Mladen Stilinović, Dalibor Martinis ali Balint Szombathy. Vzhodnoevropska umetnost počasi postaja nekaj sprejetega, a to še ne pomeni, da na trgu deluje enakopravno. Narejenih je bilo več analiz o prisotnosti del vzhodnoevropskih umetnikov v pomembnih mednarodnih zbirkah, in tukaj so dela umetnikov iz vzhodne Evrope še vedno v zanemarljivem odstotku. Seveda pa je sodobna umetnost iz te regije tudi nižje vrednotena. Denimo dela hrvaškega multimedijskega ustvarjalca Tomislava Gotovca so v zadnjih letih odkupile številne najvplivnejše evropske muzejske institucije, kot sta Tate Modern ali center Georges Pompidou, a zanje so pripravljeni plačali precej manj kot za dela zahodnikov umetnikov, ki so delovali v istem obdobju. Veliki muzeji si nasploh pogosto izborijo ugodno ceno, saj zaradi svojega prestiža in pomembnosti računajo, da bo vsakdo želel biti del njihove zbirke. Mednarodni trg bo verjetno potreboval še več let, da bo naše avtorje dodobra spoznal in bo razmerje cen med zahodom in vzhodom ustreznejše. Cena, ki jo umetnik dosega na mednarodnem trgu, pa predstavlja pravo informacijo, saj so cene na lokalnem tržišču oblikovane poljubno, brez neposredne tržne oziroma ekonomske logike.
Odhod vaše galerije na sejem ARCO v Madridu ste med drugim napovedali s stavkom »kriza je mimo«. Kako se to trenutno kaže na umetniškem trgu?Ta izjava velja za najvišji cenovni razred umetnin, kjer se cene gibljejo od nekaj sto tisočakov do več milijonov in zdaj doživlja renesanso. Poročila avkcijskih hiš in sejmov govorijo o velikem porastu odkupa najdražjih del v zadnjem letu. Zbiralci, ki so trenutno pripravljeni vlagati visoka sredstva v sodobno umetnost, prihajajo tudi iz Kitajske in arabskega sveta ter tako na teh območjih nastajajo nove velike zbirke. Lahko pa bi rekli tudi, da ta najvišji cenovni segment pravzaprav nikoli ni zares občutil krize. Kar zadeva druge cenovne razrede, pa je situacija umirjena in občutno slabša, kot je bila pred desetletjem. Okrevanje bo zato tu dolgotrajno. Največji upad prodaje je doživel prav srednji cenovni segment, kjer se cene gibljejo med tisoč in nekaj deset tisoč evri.
