Gastronomija je zelo pomemben turistični produkt, v razvitih evropskih krajih jo postavljajo ob bok toplicam, smučanju in morju. Foodiji, torej zaljubljenci v hrano, so namreč zelo dobri gostje. Ne nujno bogati, a vsaj premožni, zapravljivi, radovedni, zelo zeleni, pogosto športniki, ljubitelji narave in mirnega okolja. Se morda ne bere kot turistična razglednica Slovenije? Raznolikost naše deželice je (ali bi bila) zanje raj. Potovanje od tradicije bučnega olja do gričevnatih nasadov oljk traja vsega slabe tri ure. A foodija je o potovanju treba prepričati. Južno Afriko, Francijo ali Italijo že dobro pozna, a kje neki naj bi slišal za malo podalpsko deželo, kjer se dobro je in vsaj tako dobro tudi pije?
In tu vstopi v zgodbo dobri stari, v lepe rdeče platnice spravljen Michelinov vodnik. Strah in trepet kuharjev, najslajše darilo za ljubitelje hrane in življenja nasploh. Zdi se paradoks, a na (pre)tanek papir na gosto natisnjena, skoraj nepregledna knjižica je »must have« vsakega dobrojedca. Ko si med seboj izmenjujejo izkušnje in poglede na restavracijo ali kuharja, je zraven vedno, skoraj kot obvezen pridevnik, število zvezdic, s katerim se restavracija ponaša. Ko so zgoraj podpisano in z njo Hišo Franko uvrstili na tako želeni seznam Redbullovih kuharjev, je ob opisu vsakega tudi število pripadajočih zvezdic, le pri Ani Roš se zatakne...
Zmotno je razmišljanje pristojnih, da so glede (ne)obstoja Michelinovega vodnika v Sloveniji nemočni. Najprej si ga morajo pravzaprav želeti prav oni. Projekt verjetno nekaj stane, a investicija bi se zaradi razsipnih radoživih foodijev zelo hitro tudi vrnila.
Sicer pa sem dolžna še razlago o mišelinkini pasti – mišelovki. Ko se kuhar enkrat vanjo ujame, ne more več ven. Spremeni se, drugače razmišlja, deluje, kuha – preostanek svojega kuharskega življenja ostane zaprt v pasti. V pasti mogočnih pravil, pričakovanj, ambicij, zakulisnih iger in predvsem – strahu. Kaj če...
