Meteorski vzpon Mattea Renzija v sam vrh italijanske politike ne spremlja kakšna impozantna biografija. Županu Firenc pripisujejo vlogo ljudskega tribuna, ki je svojo karizmo zgradil bolj na obljubah in zunanji podobi kot samih dejanjih, a je dober mesec po prevzemu demokratske stranke (PD) brez kakršnih koli izkušenj na državni ravni postal mandatar za sestavo nove italijanske vlade. Rojen leta 1975 v Firencah je diplomiral iz prava na tamkajšnji univerzi, politično pa se najprej zavezal krščanskim demokratom, da bi se kasneje premaknil nekoliko bolj levo in s pomočjo levosredinske koalicije, poimenovane Marjetica, leta 2004 dokaj udobno zasedel položaj predsednika firenške pokrajine s skoraj 60 odstotki glasov. S prestopom v demokratsko stranko so se njegove ambicije usmerile k pomembnejšemu cilju v rojstnem mestu in tako je leta 2009 postal župan znamenitega mesta ob reki Arno, kjer so si ga najbolj zapomnili redkejši prebivalci in mnogo bolj številni turisti, ki si znamenitosti Firenc zaželijo peš.
Zmaga na županskih volitvah mu je prinesla tudi odmevno popularnost na državni ravni, kar ga je spodbudilo k organizaciji množičnega javnega srečanja na postaji Leopolda v Firencah, na katerem so premlevali italijansko sedanjost ter njegovo vizijo celovite prenove demokratske stranke. Tedaj se ga je prilepil vzdevek Il Rottamatore, prevedljiv v strugarja, ki naj bi ostrgal nesnago, ki se je desetletja nabirala na italijansko strankarsko politiko. Leta 2011 je Renzi organiziral ponovno tovrstno srečanje, napravil seznam stotih vprašanj, o katerih bi bilo vredno razpravljati, ter usmeril številne kritike na veljake lastne demokratske stranke s pobudo, da bi se morali vsi politiki, ki pripadajo generaciji tedanjega premierja Silvia Berlusconija, nemudoma upokojiti.
Znanilec generacijske spremembe
Renzijev vzpon so v Italiji zvečine spremljali kot nujno generacijsko spremembo v tamkajšnji politiki, posledično pa ga je javno mnenje uvrščalo v sam vrh priljubljenih politikov. Ker se je že pred leti sam opisal za zelo ambicioznega, je septembra 2012 zelo samozavestno objavil, da bo kandidiral za generalnega sekretarja demokratov in jih popeljal na napovedane parlamentarne volitve. Ni se mu izšlo, pri poskusu vzpona na vrh stranke decembra istega leta ga je prepričljivo premagal Pier Luigi Bersani, ki pa je štiri mesece kasneje odstopil, ker stranki ni uspelo v rimsko predsedniško palačo postaviti svojega kandidata Romana Prodija. V stranki, ki je leta 2007 nastala z združitvijo raznih levih in levosredinskih frakcij na italijanskem političnem nebu, je bila kljub pomislekom nekaterih starost mlademu Renziju pot na vrh široko odprta. To se je potrdilo decembra lani, ko je bil prepričljivo izvoljen za generalnega sekretarja PD z 68 odstotki glasov, medtem ko sta jih njegova tekmeca Gianni Cuperlo in Giuseppe Civati prejela 18 oziroma 14 odstotkov. Da bo prej ko slej izzval Enrica Letta, strankarskega kolega, ki je mimo volje volilcev in z zelo nenačelno koalicijo z desnim političnim polom lani prevzel vodenje italijanske vlade od prav tako tehnično postavljenega Maria Montija, so napovedovali vsi politični analitiki. Motili so se edinole v oceni, kako hitro se bo to zgodilo, deloma tudi zato, ker je Renzi napovedoval, da bo svoj naskok na premierski položaj izvedel z jasnim mandatom volilcev, volitev pa za zdaj ni bilo na obzorju.
Po srečanju s predsednikom Giorgiom Napolitanom, ki mu je zaupal mandat za sestavo vlade, je Renzi dejal, da so baterije sedanjega ministrskega sveta izčrpane, vprašanje pa je, ali jih gre ponovno napolniti ali zamenjati. Zrušiti Letta je bil dokaj enostaven posel, saj ga je izdala lastna stranka, težja naloga pa bo ohraniti sedanjo vladajočo koalicijo, ki ambicioznemu Firenčanu edina lahko potrdi prestop iz dosedanje lokalne v nacionalno politiko. Renzi namreč s slednjo nima nobenih izkušenj, nikoli ni bil član italijanskega parlamenta, za nameček pa se nikoli ni preizkušal na nacionalnih volitvah. Toda to ne bo njegova glavna težava, zalomiti se mu zna zaradi zadržane podpore nedavnih ubežnikov iz Berlusconijevega razpadlega Ljudstva svobode pod Lettovo vladno krilo v obliki nove sredinske desnice ter vse večjega pritiska Severne lige in Grillovih Petih zvezd po predčasnih volitvah.
Več besed kot dejanj
Kljub navedenemu je priložnost zdaj tu. Renzi že dlje časa obljublja razhod z italijansko politično preteklostjo v vseh ozirih, in to hoče pokazati tudi s svojim načinom oblačenja, komunikacijo z javnostjo ter identifikacijo s povprečnim Italijanom, ko sede v malega smarta ali staro alfo na nedavni poti k predsedniku vlade in nato predsedniku države. Nekdanji tabornik in zagrizen navijač Fiorentine predstavlja novost v italijanski politiki, in že to je za mnoge Italijane dovolj velika sprememba, čeprav gre bolj za stil kot neko oprijemljivo vsebino. Slednja je bolj besedna. »Italija je v zelo težavnem obdobju, moramo ji ponuditi izhod iz te more z radikalnim programom,« je razlagal veljakom demokratske stranke, ki so podprli njegovo rušenje Lette, ne da bi slišali, kakšne so konkretno te radikalne reforme, ki jih v nadaljevanju enako nedodelane obljublja vsak mesec na še nepotrjenem premierskem položaju.
Renzi upa, da mu bo sedanja popularnost zagotovila prostor za nekatere ukrepe, ki Letti niso šli od rok. Med njimi so odpiranje italijanskega gospodarstva, fleksibilnejši trg delovne sile kljub še vedno močnim sindikatom, vzpodbude za gospodarsko rast, o katerih ni nič konkretnega, ter posledično rahljanje spon, ki jih Rimu natika Bruselj, ko gre za javno porabo in proračunski deficit. Ornella De Zordo, svetnica iz Firenc, ki je v živo spremljala njegovo petletno županovanje, je ena tistih, ki jo Renzi ni prepričal. Zelo rad uporablja moto »rečeno, storjeno«, pravi in dodaja, da je zelo prepričljiv pri besedičenju, da pa je bilo od tega do zdaj v Firencah bolj malo narejenega. Samopromocija je menda njegova edina prava deviza, sporočajo kritiki mladega političnega povzpetnika, ki se bo zdaj dokazoval v rimski palači Chigi. Politični analitiki pa ga že primerjajo z nekdanjim britanskim premierjem Tonyjem Blairom, ki se je na čelo britanskih laburistov zavihtel leta 1994 in pomembno preobrazil stranko in britansko politiko, ki se je zlila v eno samo sredino. Renzi torej nadaljuje tam, kjer je spodmaknil Enrica Letta, v poskusu krepitve politične sredine, kar pa pomeni, da bo vse dlje od tistih, ki so ga izstrelili na vrh italijanske politike To je lastne stranke, ki je še prepredena s starimi levičarji.