Ne samo vztrajnosti, tudi izkušenj za prepričevanje odločevalcev Erženu ne manjka. Na regionalni ravni jih je skoraj dve desetletji pridobival kot vsestransko uspešen direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Celje, na vladni pa kot državni sekretar na ministrstvu za zdravje v vladi Boruta Pahorja. To obdobje, sodeloval je z dvema osebnostno zelo močnima ministroma (Borut Miklavčič in Dorijan Marušič), je bilo zanj izredno poučna izkušnja. Njegova suverenost in močna samopodoba temeljita na dobrem strokovnem poznavanju javnega zdravja. Kot epidemiolog se je v začetku ukvarjal z nalezljivimi boleznimi, kasneje pa s preučevanjem vplivov dejavnikov okolja na zdravje in kakovost življenja. Še posebno odmevni so bili rezultati o obremenjenosti prebivalcev Mežiške doline s svincem ter izpostavljenost prebivalcev Medloga in Teharij s svincem in kadmijem. Strokovno se je poglabljal tudi v kronične bolezni in verjetno od tod pobuda za ustanovitev Društva za boj proti raku v regiji Celje.
Vrnitev na začetek
Eržen se kot direktor vrača tja, kjer je svojo poklicno pot leta 1983 začel. Na Univerzitetnem zavodu za zdravstveno in socialno varstvo (kot se je NIJZ takrat imenoval) je študentu iz ruralnega okolja prva raziskava široko odprla vrata v druge medicinske svetove in spodnesla samoumevno odločitev, da postane zdravnik družinske medicine. To je ob svoji službi na zavodu prakticiral dvakrat na teden pet let v domu za starejše občane v Celju. Zanj – upa, da tudi za njegove varovance – je bila to lepa izkušnja. Spominja se bolj preproste, a hitro razvijajoče se medicine. Delo z bolniki je opustil, ker se je odgovorno zavedal, da zdravljenje zahteva v celoti predanega zdravnika, ki vsak dan nadgrajuje svoje strokovno znanje. Sam se je posvetil zdravstveni ekologiji ter drugim področjem javnega zdravja, še posebno zdravstveni informatiki, ki velja za temeljni kamen pri sprejemanju odločitev zdravstvene politike, pa tudi pri posredovanju koristnih podatkov čim širšemu krogu ljudi.
Za direktorja (takrat še Inštituta za varovanje zdravje RS) je prvič kandidiral leta 2002, ko ga je premagal Andrej Marušič. Štiri leta kasneje sta se oba ponovno pomerila, a člani sveta aprila niso potrdili nobenega. Septembra istega leta se je nesojeni direktor na razpis prijavil še tretjič in v svetu zavoda dobil vse glasove zaposlenih, a nobenega od članov ustanovitelja. Glasno so pomisleke, da Eržen, ki je imel po njihovem prepričanju najboljše možne reference, ne pripada pravi politični opciji (takrat je bil član LDS), izrazili prav zaposleni. Imeli so prav, saj je njegovemu imenovanju nasprotoval tedanji minister za zdravje Andrej Bručan. Motilo ga je Erženovo udejstvovanje v Gibanju za ohranitev javnega zdravja, ki bi po njegovem mnenju onemogočalo tvorno sodelovanje z ministr(stv)om. Ker je šlo po Erženovem prepričanju za zavrnitev iz diskriminatornih razlogov, je prek odvetnika vložil zahtevek za varstvo zakonitosti, ki pa ga je potem, ko je bil imenovan za državnega sekretarja, umaknil.
Reorganizacija za 1,5 milijona evrov
Potem ko je Marušič v štiriletnem mandatu inštitut s svojim načinom dela pretresel do temeljev, je po letu 2006 zavladalo brezglavje. Tekoče posle je urejalo kar nekaj vršilk dolžnosti, Evgen Janet, na vladi že potrjeni direktor, je odstopil, še preden je začel delati, leto za njim je šla po enaki poti izbrana, a od vlade še nepotrjena direktorica Ada Hočevar Grom. Nezadovoljstvo zaposlenih se je, z redkimi izjemami, v javnosti manifestiralo predvsem s številnimi anonimkami; tudi v obdobju zadnje direktorice Marije Seljak, ki so jo zaposleni javno pozvali k odstopu, inštitut pa je pod njenim vodstvom zabredel še v rdeče številke. Seljakova (zdaj Magajnova) je ob ponovni kandidaturi kljub vsemu premagala četrtič prijavljenega Eržena. A samo za leto. Vlada ga je septembra 2013 imenovala za vršilca dolžnosti zato, da opravi reorganizacijo inštituta in devetih zavodov za zdravstveno varstvo, o kateri se je govorilo že deset let, in državi tako prihrani 1,5 milijona evrov na leto. Januarja letos sta začela delovati Nacionalni inštitut za javno zdravje in Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.
Stavi na znanje
Erženu je naloga uspela, ne samo zato, ker do obisti pozna delovanje in zaposlene tako na inštitutu kot na območnih enotah, pač pa tudi zato, ker ne zmore živeti v kaosu in je zelo sistematičen. O svojih sodelavcih govori spoštljivo. Magajnovi denimo prizna izjemno nalogo, ki jo je opravila pri pridobivanju evropskih projektov, ki so za NIJZ pomembni tako strokovno kot finančno. A da vedeti, da od vsakega od 380 zaposlenih pričakuje veliko. Ker izredni profesor tudi sam stavi na znanje, bodo njegovi sodelavci deležni potrebnih dodatnih izobraževanj. Reorganizacijo razume kot (hiter) proces in je s pozitivno dinamiko zadovoljen. Vsaka sprememba je za ljudi pretres in tudi tokratna je odnesla dolgoletna mala kraljestva, tudi (pre)dobro plačana delovna mesta, dislocirano sodelovanje pa zahteva nekaj prilagajanja. Mnogi vidijo v spremembah nove profesionalne izzive, nekateri le strahove, ki mu jih zaradi nesporne avtoritete, ki jo Eržen uživa med zaposlenimi, (še) ne upajo razkriti.
Dvanajst let je trajalo, preden je Ivan Eržen postal to, za kar je petkrat kandidiral. Zato je vesel, da se ob iskanju primernega ministra za zdravje nanj, ki je po razpadu LDS postal član stranke DeSUS, nihče ni spomnil. Po reorganizaciji se namerava s sodelavci posvetiti vsebinskim nalogam, med njimi prednostno zmanjševanju neenakosti zdravja v Sloveniji. »Doseči moramo tiste prebivalce, ki se ne odzivajo na organizirane državne preventivne programe, in organizirati preventivno dejavnost tako, da bo enako kot v urbanih učinkovita tudi v ruralnih okoljih,« med drugim načrtuje novi direktor Ivan Eržen.
