Tržaška banka je predstavljala gospodarsko osnovo Slovencev v Italiji. Afera, ki so jo razplamteli tudi politiki v Ljubljani, ki že leta škodujejo zamejcem. Italijani so banko zaprli, bančne voditelje pa postavili pred sodišče. Končni razplet je bil: banka je propadla, obtoženi so bili oproščeni, zamejski Slovenci so ostali brez pomembne finančne ustanove. Ta skupina politikov takšno prakso neprestano ponavlja, zraven pa zahteva več državljanske vzgoje v naše šole. Sami je do sedaj še niso pokazali in še naprej brskajo po vseh možnih virih, da bi kaj našli, da bi onemogočili kakšnega njim neljubega posameznika ali pa skupino. Za vsako ceno in z izkrivljenimi – zloženimi – podatki, pa čeprav crkne država ali izginejo naše manjšine v tujini.
Pa se zgodi, da nam prijateljska država pošlje poslanika, ki s svojimi dejanji leta in leta dopoveduje, da ni diplomat. Nekdanji predsednik države mu je povedal, kar mu je zaradi nespodobnih izjav pripadalo, tedanja vlada pa jih je hote spregledala. Ko se je to ponovilo, pa sedanji predsednik niti ne migne, raje se ukvarja s kakšnimi priložnostnimi deli v eni ali drugi priložnostni obleki. Če bi predsednik države in vlada imela vsaj trohico državljanskega ponosa, bi ukrepala tako, da bi zahtevala njegov takojšnji odpoklic.
Kakšen ponos imajo številni poslanci in velik del vlade, se vidi v tem, da bodo prodali naše premoženje, ki so ga dobili v upravljanje in ne v razprodajo. Nočejo in nočejo videti posledic do sedaj izvedenih prodaj za naš razvoj! To in še drugo so vzroki, da se ne vidi izhoda iz krize, saj se vseh dvajset let naši izvoljenci ne zavedajo, da morajo biti ponosni na svojo državo in da bi morali ravnati skrbno z našim premoženjem. Od sedanje vlade smo veliko pričakovali, pa je razen tega, da se je delno lotila državnih financ, ostala samo pri prijaznem delovanju brez razvojne vizije. Ni pokazala kašnega državniškega ponosa, obnašala se je servilno in najhujše: brez jasnih stališč in brez programa. Pogrešamo drugačno politiko in tudi ukrepanje, na primer:
– Gospodarsko politiko, ki bi takoj onemogočila izčrpavanje gospodarstva. Gospodarski subjekti ne bi smeli dajati kakršnih koli kreditov razen kot depozite v banke, in to v višini, kot bi ga potem (gospodarskemu partnerju) banka dala kot kredit po bančnih pogojih in ustreznih zavarovanjih.
– Koruptivnost je vedno povezana z denarjem iz državnega, zdravstvenega in socialnega sistema. Zato bi to lahko takoj zajezili, če bi: do nadaljnjega onemogočili prodajo državne lastnine; prenesli dopolnilno zdravstveno zavarovanje samo na ZZZS, prispevke pa spremenili od današnjega sistema, ko vsi plačujemo enak znesek, v sistem, ko bi plačevali vsi enak odstotek dohodka; za vse, razen za koncesionarje, organizirali centralizirano nabavo. Majhen delež bi ostal na razpolago za samostojno nabavo.
– Slabo banko bi morali takoj spremeniti v agencijo za sanacijo gospodarstva s poudarkom na izboru kadrov brez političnih pogojev; v prvem letu bi direktor dobil samo enoletno pogodbo z omejeno plačo, brez pravice do odpravnine. Slaba banka bi lahko še enkrat podaljšala pogodbo za eno leto brez odpravnine in šele potem bi se pogodila za večletno menedžersko pogodbo.
– Takoj bi morali odpraviti vse seske na proračune države in občin, za verske skupnosti pa kot nadomestilo uvesti cerkveni davek.
Nič od tega in še marsičesa drugega, kar bi pospešilo rast gospodarstva, vlada ne bo uveljavila, ker mogoče sploh ne more in ne zna. Sicer pa tudi sindikati ne trznejo, ko se postopoma ruši delovno-socialna zakonodaja.
Imeli bomo še naprej Slovensko narodno gledališče Opero in Dramo v Ljubljani, čeprav sta, vsaj do nadaljnjega, še v državni lasti. Kot bi se sramovali, da so tudi kulturne ustanove državne!
Franci Gerbec, Kremenica