Vrenčurjev roman bi lahko v marsičem vzporejali s štimungo heterogene zbirke kratkih zgodb Sinice, sablje, sladoled predhodnega »uršljana« Janeza Grma ali s hibridnim tekstom Na/pol Jasmina B. Freliha. Omenjenih naslovov ne druži le to, da so prvenci, temveč predvsem svojevrstna skrb, ki jo v naraciji namenjajo ustvarjanju atmosfere. V svojih sicer raznolikih, avtorsko zaznamovanih svetovih se spogledujejo s fantastiko, absurdom, grotesko, ironijo, črnim humorjem in parodijo, predvsem pa se radi poigravajo z žanrskimi vzorci – Grm tako, da se osredotoči predvsem na vzorčno jezikovno kompozicijo, Frelih in Vrenčur pa žanr preigravata diskurzivno, z reproduciranjem zgodbene strukture in vpeljevanjem »zaznamovanih« likov, ki pa se zaradi časovne distance in zavedanja lastne neustreznosti v odnosu do prototipa groteskno deformirajo (pri Frelihu) ali ga karikirajo (pri Vrenčurju). V Odrekanju svetlobi se liki tako zavedajo svoje tipskosti in jo s absurdno hiperbolizacijo spreobrnejo v komični relief, čeprav je gibalo zgodbe vse prej kot humorno.
Popotnica v roman se glasi: »dan pod soncem je enak dnevu, / ljubezen nas bo raztrgala, / zato ni ločitve ni odrekanja / razen odrekanja svetlobi« in res se zdi, da v Odrekanju svetlobi ni prostora za »svetla« čustva. Junaki romana bi radi imeli vse, a zato ne želijo ničesar žrtvovati, so pa pripravljeni iti do konca v svojih zahtevah ne glede na žrtve. Zgodba se razvija vzporedno na dveh tirih, kjer spremljamo usodi glavnih likov Adama in Floyda. Prvi je uspešen odvetnik – zlati deček največje svetovne korporacije, ki jo vodi družba zgovornega imena »Šef & Sinovi« – ki ne zna biti več srečen. Ker nima dovolj introspekcije, da bi poiskal pravi vir nezadovoljstva, za vse okrivi svojo ženo (»Nekoga mora sovražiti.«), od katere se po zakonu Cerkve svetega Zajca ne sme ločiti. Če želi biti srečen, jo mora ubiti, a za kaj takega nima poguma. Njegov antagonist, Floyd, ekscentričen gejevski igralec, je nasprotno človek akcije, ki teatralno napove krvavo maščevanje za pretep bivšega ljubimca. Romaneskni zaplet se namreč sproži, ko skupina obritoglavcev vdre na srečanje gejevskih aktivistov in brutalno pretepe govornika. Dogodek, ki spominja na nedavni napad na Mitjo Blažiča, se v romanu preobrazi v vprašanje, ali je maščevanje smiselno in kakšne so lahko njegove posledice? Kljub različnim motivacijam je odgovor obeh likov isti. Z maščevanjem Floyd sproži verigo katastrof, ki ga na koncu pahnejo v pogubo, Adam pa po umoru žene konča v Zajčevi riti. Manihejski Zajec ima smisel za humor.
Odrekanje svetlobi se dogaja v nedoločljivem času na nedoločljivem kraju. Morda je to svet v kateri od paralelnih dimenzij vesolja, morda distopična prihodnost družbe tukaj in zdaj, najverjetneje pa preprosta, črno-bela alegorija sodobnosti. Ni naključje, da se zgodba odvija na ploščatem svetu, okrog katerega kroži sončev disk. Temu primerno so ploščati tudi liki, ki se po takšnem svetu gibljejo. Gre za osebnosti brez prave globine, ki so se, skladno z naslovom, odrekle svetlobi in so pripravljene storiti vse, da zadovoljijo svoja tem(ač)na poželenja. Glede na scenografijo, v katero jih je umestil avtor, drugače sploh ne bi moglo biti: poleg ploščatosti je Vrenčurjev svet tudi izrazito bipolaren. Prestolnica se deli na urbano Mesto in konservativno Mesto II, prebivalci pa na geje in negeje oziroma na nevernike in vernike ter na bogate in revne, pri čemer se kategorije prekrivajo. Kapitalizem se je očitno povsem razpasel, ploščati svet obvladuje peščica najverjetneje kloniranih izbrancev (člani družine Šef & Sinovi so med sabo preveč zamenljivi, da bi bil to plod naključja), nad vsem pa bedi budno oko Cerkve in privržencev boga Zajca, krute nove religije, ki je, tako slutimo, v krvavi vojni za Province postala edina prava vera novega sveta.
Vrenčur prižene opis nove vere v absurdne skrajnosti. Po ritualih se zajčja religija ne razlikuje preveč od katoliške, le simbolika se je spremenila: namesto Jezusa na križu se v Odrekanju svetlobi pojavi zajec, pribit na deblo, verniki molijo k Vélikemu Zajcu in skrajne neofašistične skupine se zbirajo v »folklornem Društvu prijateljev zajcev«. K Zajcu pa ni dovolj le moliti, treba ga je tudi zaužiti. V ta namen ima ploščati svet zajčje farme, ko se vernik pregreši, pa mu duhovnik prepove uživanje zajčjega mesa. Zajec je pravzaprav ambivalenten simbol. V različnih mitologijah predstavlja plodnost, obenem pa tudi strah in je kot tak primeren simbol za čas in prostor, v katerih se nekontrolirano množita zlo in maščevanje, za katerega noče nihče prevzeti odgovornosti. Strasti so namenjene le sovraštvu in maščevanju, spolnost pa poudarjeno ni več vprašanje užitka, temveč zgolj in samo moči. Avtor zajca v romanu večkrat vzporeja s Provincami, skrivnostnim, podivjanim gozdnim področjem, ki se razrašča na robu Mesta II. Gozd je neukročena narava, nezavedno, ki se upira človeško zasnovanemu redu. Tam vlada zakon najmočnejšega in ker je narava, z njo pa tudi nezavedno, močnejša od človeka, mu je tudi sovražna. Nekako tako kot podzemne kleti, kjer se zlo v romanu najraje zadržuje.
Odrekanje svetlobi ni brez šibkih točk, ima pa zato prepoznavno atmosfero. V romanu je pogosto slišati namige na vojno za Province, ki se je začela, »ko je padel vsak red«. Ni jasno, zakaj se je vojna začela, niti kako se je končala. Vrenčurju služi predvsem kot pripomoček za utrjevanje brezupnega vzdušja, ki ga lahko razbije le absurd. Prepoznavanje absurda pa se lahko razvije le do določene mere, in če je Adamov konec v vseh pogledih montypythonovski, je Floydov kratko malo tragičen: »Ugasni že enkrat to prekleto luč!« Ko se junaki odpovejo svetlobi, jih čaka le še životarjenje v neskončnih zajčjih rovih.
