Jan Boelen

Naslednjega pol leta bodo v manjših delovnih skupinah raziskovali 11 tem in med drugim iskali odgovore, kako zagotoviti cenovno dostopna sodobna domovanja, kakšna je hrana na naših krožnikih, kako vodo ponovno postaviti v ospredje vsakdanjega javnega življenja, ali je mogoče odkriti nove metode, vsebine in načine distribucije industrijskih obrti, ali še obstajajo nevsiljivi načini promocije turizma... Rešitve bodo na razstavi bienala prikazane septembra, nagrada mednarodne žirije pa bo šla – skupini, ki se bo izkazala z najboljšim sodelovanjem.

Poskušal sem najprej ugotoviti, kakšne so potrebe v Sloveniji. Govoril sem s precej ljudmi in ti so povedali, da se želijo povezovati, sodelovati. Toda bienale je tekmovanje, v katerem skuša posameznik teči hitreje od drugih in torej ne gre skupaj s sodelovanjem. To se mi je zdel zelo zanimiv konflikt, zato sem ga razvijal naprej in prišel do tega, da bomo v okviru tekmovanja razvijali sodelovanje. Če bi merili pred petimi tedni, bi pri vsakem sodelujočem morda našteli deset poznanstev. Želimo si, da bi jih bilo po bienalu sto. Da torej ljudje ostanejo v stikih in začnejo delati skupaj.

Inovacije in tudi sicer novi koraki vseh vrst potrebujejo dialog med ljudmi z različnimi ozadji, ki so pomembna za razumevanje posamezne teme.

Ne gre za to, da oblikovalci ne bi sodelovali med seboj. Toda bienala ne bi smeli organizirati zase, temveč za tiste, ki jim je oblikovanje namenjeno. Organizirati bienale za oblikovalce pomeni organizirati zabavo, na kateri bi se oblikovalci med seboj lahko hvalili, kako so dobri. To pa v resnici samemu področju oblikovanja ne pomaga. Šele ko začnete razmišljati in delati skupaj ter se poglabljati v teme, lahko nekaj dosežete, razvijete nekaj novega.

To skušam doseči.

Ne gre za tipičen problem. Družba in ekonomija se zdaj spreminjata, zato se mora spremeniti tudi oblikovanje.

Morda res in morda morajo oblikovalci sami prevzeti iniciativo in ustvariti svoja lastna podjetja, se iz oblikovalca-ustvarjalca preleviti v oblikovalca-ustvarjalca-podjetnika-distributerja.

...S tem projektom bom skušal dokazati, da to ni res. Veliko oblikovalcev je družbeno angažiranih, tudi v Sloveniji. Vendar včasih tega ne znajo jasno izraziti oziroma se ne zavedajo povsem svoje pozicije, saj se praviloma osredotočajo na proizvode. To je res.

Želim sporočiti, da ne gre za svet oblikovanja, ampak za oblikovanje sveta in življenja. To je veliko bolj pomembno od dokazovanja nečesa. Zame je to, kar počnemo, kako sedimo tukaj (pogovor je potekal v arhitekturnem muzeju v času, ko so se delovne skupine pripravljale na zagon posameznih projektov, op. p.), popijemo nekaj, govorimo drug z drugim..., veliko bolj pomembno kot to, na kakšnem stolu sedimo, kdo ga bo oblikoval. Posledice teh pogovorov in druženja so bolj zanimive.

Vse bolj razumejo, kakšno moč ima oblikovanje.

Vidite facebook (pokaže na bližnjo projekcijo na steni, op. p.), saj so že prej komunicirali med seboj, ampak zdaj lahko to storijo v trenutku. Danes zjutraj, ko sem gledal sodelujoče v teh naših delavnicah, sem ugotovil, da gre za popolnoma novo generacijo. Vsi so stari približno enako. Ta generacija uporablja facebook, google, google drive, skype..., to so po vsem svetu razširjena globalna orodja, prek katerih se lahko v vsakem trenutku povezujejo in ustvarjajo platforme, prek katerih se lahko združujejo.

Ne, tudi vsebina se spreminja. Če danes govorimo o hrani, se sprašujemo, od kod prihaja. V šestdesetih ali sedemdesetih bi razpravljali, na kakšnem krožniku bo in kako bo oblikovan ta krožnik. V središču sta bila industrializacija in razvoj hrane. Zdaj iščemo nekaj drugega, začeli smo se spraševati, od kod hrana prihaja, kako pride do nas, kakšne so posledice uživanja določenega proizvoda, je zdrav, je organski, kdo ga prodaja... Torej gremo preko proizvoda kot takega.

Mislim, da oblikovanje ni več cilj, ampak je postalo orodje, ki stvari omogoča, jih uresničuje, nam pomaga. Ne iščemo več naslednjega zvezdniškega oblikovalca.

Ekonomija je pomembna, vendar pa bo morda drugače organizirana.

Živimo v oblikovanem okolju, celo narava je preoblikovana. Najti moramo način, kako se soočati s tem. Jaz poskušam razmišljati na bolj holističen, celovit način, po katerem je vse povezano med seboj. Danes ne vemo več, od kod stvari prihajajo, kako so povezane med seboj oziroma kako mi nismo več povezani z njimi. To stvari otežuje. Nesrečni smo, ker ne razumemo stvari, to nas teži in zaradi tega živimo z iluzijami namesto z resničnostjo. Upam, da bo ta bienale prinesel drugačen pogled na realnost. Oblikujemo namreč konceptualne scenarije možne prihodnosti.

Delovnih skupin ne sestavljajo le slovenski in tuji oblikovalci, temveč tudi sociologi, kuharji, psihologi, znanstveniki, inženirji, arhitekti...

Pri letošnjem bienalu sodeluje veliko ljudi, ki so si vzeli čas za to, da bi poskusili redefinirati oblikovanje. Ta bienale je pravzaprav šola, ki jo imajo ljudje čas obiskovati tudi zaradi krize. Če bi bili polno zasedeni z naročili, najbrž ne bi bili tukaj. Hkrati se vsi zavedajo, da se stvari spreminjajo. Temu se moramo prilagoditi in izstopiti iz tradicionalnih konceptov, ki v družbi ne delujejo več niti na politični niti na ekonomski ali ritualni ravni.

Tradicionalni koncept je na primer proizvajalec, ki proizvede sto tisoč kosov enega izdelka in odloči, kako ga bomo uporabili. Tega nočemo in tudi ne sprejemamo več. Želimo sodelovati v procesu in tudi sami ustvarjati ter prenašati naprej, kar počnemo. Oblikovanje se skozi današnja večplastna omrežja pomika k lokalnim, specifičnim, po meri narejenim scenarijem. To je popolnoma nov način soočanja z realnostjo, učinkuje pa tudi na demokracijo, na naš politični sistem.

Počutim se, kot bi skakal v veliko belo praznino. Toda ravno to je čar tega bienala. Gre za potovanje, ki ne pozna cilja. Vendar mi je samo potovanje všeč, pomembno je, kaj najdeš in česa se naučiš na poti.