Kot glasbenik-raziskovalec Imamović zavrača zablode in utvare o »pravem in edinem« sevdahu, ki si ga lastijo različne etnonacionalne agende. Delitev glasbe po ključu nacionalnih delitev brez rezerve označi za imbecilnost. »V doktoratih se ukvarjajo s izvorom junakov in resničnostjo zgodb iz pesmi, vse to nato navežejo na nacionalno zgodovino. Pozabljajo, da pesem potuje in se prilagaja okolju, skozi katerega potuje. Z vidika zgodovine je seveda zanimivo, ali je pesem o Fati, Kati ali Mari, ali opevana džamija res stoji na istem mestu kot danes, vse to razglabljanje pa ničesar ne pove o sami glasbi. Mene zanima, kako se pesem izvaja in poje.« Njegov mentorski pristop temelji na nabranih izkušnjah. Dokler znanja in dognanj iz prakse ni posredoval drugim, se sploh ni zavedal, koliko ve o dihanju, telesu, glasilkah. In te izkušnje prenaša na druge z ljudsko in dostopno razlago. »Brez prenosa to znanje ne bi bilo materializirano.« Na delavnicah aktivistično spregovori tudi o glasbenem biznisu in skrbi za poduk o njegovih zakonitostih in pasteh. »Brez tega ne more obstajati scena, tako kot je ne more biti brez novih imen,« je odločen Imamović. »Pomembno se je zavedati, da sodelujete v kolektivni umetnosti. Borba za to umetnost je borba za novo kolektivnost.«
Ideja za SevdahLab se mu je porodila s preporodom sevdaha med mlajšimi rodovi v Sarajevu in drugod po Bosni. Po odkrivanju njegove dediščine so ga začeli (re)interpretirati in mu dolivati sveže krvi in nove vsebine. Z negovanjem tradicije in zavedanjem, da je glasba dinamičen in živ pojav, jo reaktualizirajo v popolnem nasprotju z nacional-domoljubnimi konstrukti in estradnimi flopi. S SevdahLabom se je Imamović oddolžil tradiciji s credom, da mora kot umetnik nekaj vrniti tradiciji v zahvalo za tisto, kar je od nje počrpal.
V tej maniri se doživlja tudi akustično ustvarjanje Scotta Kellyja, kitarista in člana plemena Neurosis, ki se naslednjo soboto vrača na naše odre. Ob spremljavi zasedbe The Road Home bo nastopil v velenjskem klubu eMCe Plac. Pred tremi leti je s posvečenim akustičnim solo nastopom hipnotiziral polni klub Gromka. S solo stvaritvami tvorno nadaljuje po poti ameriških songwriterjev. S ploščo predelav Townesa Van Zandta se je s kolegoma Stevom Von Tillom iz Neurosis in Scottom Winom Weinrichom iz Saint Vitus in The Obsessed poklonil velikanu. Tisto, kar ga druži z Imamovićem, ni malikovanje, ampak ustvarjalna transformacija tradicije v izvirno nadgradnjo.
