V Bosni je najprej propadla, ko so Američani leta 1995 ustavili vojno, Evropska unija pa je ustavila vse drugo. Ustaviti vojno je bilo težko, ustaviti mir se je pokazalo za otročje lahko. Ko je EU dobila Bosno in Hercegovino v upravljanje, je rezultate vojaških osvajanj zacementirala v status quo. Kar so v vojni zasedli Srbi, je ostalo srbsko, kar so zasedli Hrvati, je ostalo hrvaško, ostalo so dobili Bošnjaki. Političnim elitam, ki so nastale iz etnobanditističnih vojaških enot, se je zdelo, da je vsak nekaj dobil. To niti ni bilo tako malo. Vojna je bila strašna, mir je moral biti boljši.
Politiki so hitro prišli na idejo, da je mogoče pobrati vse. V Evropi so dobili idealnega zaveznika. Bosna je bila evropska vojna. Zadnja, v katero se je bilo mogoče iz Pariza pripeljati z vlakom, izstopiti v Slavonskem Brodu, se sprehoditi po mostu čez Savo in na drugem bregu spremljati genocid. Položaj je bil izjemen. Združeni narodi so kršili lastno ustanovno listino. Bosno so sprejeli kot polnopravno članico in ji prepovedali samoobrambo z embargom na uvoz orožja. Bosance so pustili stati sredi mest kot tarče. Ko je bilo pobitih več kot sto tisoč, so se slišali prvi pomisleki, da stavek o Evropi, ki od leta 1945 živi v miru, morda le ne drži več. Srebrenica je ponudila misel, da tudi holokavst ni tako prepovedan, kot se je zdelo.
Američani so prekinili pobijanje. Veliko delo. Evropska unija je dobila v roke organizacijo nove države, od katere ni ostalo nič razen množice pohabljenih vojakov in izmučenih civilistov. Lahko bi naredila karkoli. Na svoji strani je imela vojske sveta, denar, armado birokratov in dobre želje vseh, ki so štiri leta spremljali pobijanje. Lahko bi razglasila izredno stanje, jo okupirala za petdeset let, uvedla hitra sodišča in smrtno kazen. Nihče ji ne bi zameril. Lahko bi imitirala avstro-ogrski imperij, ki je konec devetnajstega stoletja zgradil upravni center Sarajeva, Banjaluke in Mostarja, postavil železniške proge, železniške postaje in državno upravo, ki je osramotila nekdanje otomanske birokrate kot diletante. V avstrijski železniški postaji v Banjaluki je sedaj muzej moderne umetnosti Republike srbske. Tako lepa je. V dvajsetih letih so Avstrijci naredili državo in potem v njej mobilizirali vojsko, ki se je pod poveljstvom generala Borojevića borila na soški fronti. Minilo je samo sto let.
Evropa je Bosno pustila zamrznjeno v daytonskem sporazumu in z Američani odšla okupirat najprej Afganistan in zatem Irak. Medtem ko je izgubljala ti dve vojni, se je brezposelnost v Bosni povzpela na raven afriških držav, politika pa se je zgledovala po mehiških narkokartelih.
Z aroganco, ki jo zmorejo samo velike birokracije, je Evropa od uničene države zahtevala demokratično ureditev in privatizacijo državnega gospodarstva ter jo potisnila v tranzicijo. To se je slabo obneslo celo v postkomunističnih družbah, ki niso šle skozi vojne. V devastirani državi je končni produkt privatizacije izropana ekonomija in armada brezposelnih brez pravic. Divjaška privatizacija velikih ekonomskih sistemov v kombinaciji s paravojaškimi mafijami, vojnimi dobičkarji, nacionalnimi politiki in cestnimi roparji je popolnoma uničila nacionalno gospodarstvo, skorumpirala politiko in osiromašila prebivalstvo. Že to je bilo dovolj hudo. Ampak vse skupaj se je dvajset let odvijalo pod modrim vodstvom uradnikov EU, ki so se odločili, da je njihov glavni adut nemoč.
Bosno in Hercegovino so seveda razvalili Bosanci in Hercegovci sami. Arhiva prve svetovne vojne ni zažgala EU. Celotna sodobna zgodovina države pa se je odvila v kontekstu evropske zunanje politike. Od leta 2004 je Bosna tudi dete slovenske zunanje politike.
Kar se je obneslo v malem, je bilo videti sijajno v velikem. Bosna in Hercegovina je bila vključena v veliko evropsko integracijo.
Kratek test. Kdo je Fatalah Sižlmasi?
Generalni sekretar Mediteranske unije. Še vedno obstaja. Unija je otrok nekdanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki je med predsedovanjem EU leta 2008 v Parizu zbral 45 držav. Članice so bile vse članice EU in vse mediteranske države razen Libije, ki je imela vlogo opazovalke. Sarkozy je hotel rešiti več problemov hkrati. Najprej je hotel imeti evropsko zunanjo politiko, s Francijo v njenem središču ter Severno Afriko in Bližnjim vzhodom kot vplivno sfero. Na drugem mestu je hotel preprečiti, da bi Turčija postala članica EU. Genialna ideja. Isti mehanizem, ki potiska EU v muslimanski svet, drži Turčijo zunaj Evrope. Bosna in Hercegovina je postala članica Mediteranske unije kot vezno tkivo.
To je bilo močno zavezništvo. Podpisali so ga najtesnejši evropski zavezniki Hosni Mubarak, Zine Ben Ali, Bašar Asad in Tayyib Erdogan. Moamer Gadafi se je podpisal z zadržki. To je bilo zavezništvo za vse večne čase hkrati. Dolgoročno in daljnovidno. Niso minila niti tri leta, ko je bil Ben Ali na begu, Mubarak v zaporu, Gadafi mrtev, Asad je metal lastno državo v zrak, Tayyib Erdogan pa je z ritjo podiral vse, kar je v desetih letih naredil z rokami. Od načrta evropske politike v Sredozemlju ni ostalo nič. Potem se je zgodila še tista zadrega z evropskimi zastavami v Ukrajini, ki jo je kupil Vladimir Putin.
Evropa nima zunanje politike, njeni učinki pa so uničujoči. Francoski socialisti so razumeli problem. V Mali in Srednjeafriško republiko so poslali tujsko legijo pod francosko zastavo in slavnim epitafom Victorie Nuland.
