Postavitev Seeker je umetniški projekt belgijskega znanstvenika in umetnika Angela Vermeulena, ki je bil ob pomoči mednarodne zasedbe sodelujočih že postavljen v različnih evropskih mestih, kmalu pa se bo selil denimo tudi v Indijo, Čile ali Portoriko. Glavni cilj nekajdnevnega bivanja v skulpturni instalaciji, ki jo je v kletnih prostorih Moderne galerije iz večinoma recikliranih materialov decembra zgradilo več kot 30 ustvarjalcev iz šestih različnih držav, je razmišljanje o človeškem prebivališču v prihodnosti, ko bodo viri morda omejeni. Šestčlanska posadka je tako štiri dni živela v pogojih, ki so malce podobni tistim na vesoljskih ladjah, saj je bila povsem izolirana od okolice, imela je omejene količine vode ter zgolj določeno hrano, razlika pa je v tem, da se je kot ventil za stresne situacije uporabljala umetnost oziroma kreativnost nasploh. Angela Vermeulena namreč ne zanima le preživetje v drugačnih razmerah od današnjih, temveč tudi, kako bi v neki drug prostor lahko prenesli kulturo.
Vrtnarjenje nekoliko drugače
V Ljubljani, kjer je vlogo producenta ob sodelovanju z Moderno galerijo prevzel Zavod Projekt Atol, je bila postavljena četrta verzija projekta Seeker; v prvo različico instalacije se ustvarjalci niso naselili, a ko je kasneje Angelo Vermeulen sodeloval pri štirimesečnem projektu, izvedenem s pomočjo Nase, kjer je z nekaj sodelavci simuliral življenje na Marsu, je dobil idejo, da bi tudi Seeker lahko postal začasni dom nekaj posameznikov. »Celotna perspektiva in kreativni proces sta pri gradnji skulpture, ki bo za nekaj časa postala habitat določenih umetnikov, zelo drugačna kot pri oblikovanju skulpture, ki ima le estetsko vrednost. Ideja, da umetniki zgradijo instalacijo in nato to lastno umetnino tudi naselijo, pokaže, kako je umetnost lahko uporabna,« pravi belgijski ustvarjalec.
Prebivališče, ki ni nastalo po vnaprejšnjih načrtih, temveč s skupinskim podajanjem rešitev med samo gradnjo, spaja umetnost, tehnologijo in biologijo. Zloženo je bilo namreč iz računalniškega sistema s senzorji, kar pomeni, da je vesoljska ladja na neki način »čutila«, kaj se dogaja v njej, naseljevale pa so jo različne komponente ekosistema. Šesterica je namreč med drugim raziskovala tudi samooskrbo s hrano, predvsem so se osredotočili na hidroponično in akvaponično gojenje vrtnin in zelišč. Baziliko, blitvo, rukolo ali zeleno solato so postavili v vulkansko prst ter jih oskrbovali bodisi z umetnim gnojilom ali pa so kot vir hranljivih snovi uporabili ribe. »Vse, kar smo gojili, smo tudi poskusili. Glede na to, da nismo imeli hladilnika, smo lahko le na ta način jedli svežo zelenjavo. Sicer pa je mogoče biti tudi z omejenimi sredstvi pri kuhanju zelo kreativen in smo tako denimo poskusili narediti rikoto iz mleka v prahu ali roti brez kvasa,« pojasnjuje ena izmed udeleženk, Kaja Avberšek, ki je med bivanjem v skulpturi ustvarila tudi nekakšno ilustrirano enciklopedijo o tamkaj razpoložljivi hrani. »Kapitan« projekta pa pristavi, da vzgajanje lastne hrane prinaša veliko pozitivnih učinkov na življenje v izolaciji, saj posadke ne le oskrbuje s svežimi živili, temveč skrb za rastline pomeni tudi psihološko prednost.
Izražanje sebe v vesolju
Članica posadke Monika Pocrnjić, sicer samostojna intermedijska ustvarjalka, je prepričana, da se v izolaciji poveča »kreativni kaos«, s čimer se strinjajo tudi preostali. Tako je denimo sama ustvarila avtomatizacijski sistem za samooskrbo s hrano, njen sostanovalec Ondřej Bělica, ki prihaja s Češke, je zmontiral camero obscuro iz skenerja, oblikovalec Igor Križanovskij pa se je ukvarjal s tehnologijo brezžičnega prenosa energije, snemanjem kratkih filmskih kadrov in komponiranjem glasbe. »Pri snovanju glasbe me je navdihoval sam ambient vesoljske ladje. Ukvarjal sem se predvsem s tem, kako ustvariti ambientalno glasbo, ki polni prostor in prekosi tišino, a ni moteča.«
Angelo Vermeulen je prepričan, da se je s kolegi skozi projekt Seeker dokopal tudi do nekaterih uporabnih izsledkov, saj so po njegovem mnenju štirje dnevi povsem dovolj, da dojamemo, kako se ljudje obnašajo v nevsakdanjih situacijah, kajti že po enem dnevu se ustalimo v izolaciji. Sprevidel je predvsem, da udeleženci dolgih odprav potrebujejo izražanje samih sebe in svoje kreativnosti. »Tu je imel vsakdo izmed nas svoj projekt, ki je zanj predstavljal oporo. V nasprotju s tem dejanski astronavti trpijo pomanjkanje avtonomije in njihova kreativnost je povsem omejena, saj je njihov čas izjemno drag in zato urnik do minute vnaprej določen. Toda več kot se ukvarjam s področjem kulture in umetnosti v vesolju, bolj ugotavljam, da bi bili astronavti bolj motivirani, če bi med misijo lahko kazali lastno ustvarjalnost.«
Pomanjkanje gibanja in cigaret
Poleg kreativnosti je po pripovedovanju sodelujočih, med katerimi je treba omeniti še matematičarko in pedagoginjo Marušo Kuk, izolacija poskrbela tudi za globoke dialoge, saj življenje večjega števila ljudi v majhnem prostoru sklene močne vezi. »Mislim, da smo postali tako fokusirani in prodorni predvsem zato, ker je bila večina stvari iz zunanjega sveta nam nedostopnih,« razmišlja Vermeulen, ki pa ob tem prizna, da se je največji del pogovorov kljub vsemu vrtel okrog hrane in pripravljanja obrokov.
Seveda je življenje šesterice na le nekaj deset kvadratnih metrih sprožilo tudi vprašanje glede zasebnosti. »Pomanjkanja zasebnosti nisem občutila kot velikega problema, a dejstvo je, da vsak potrebuje tako družaben kot privaten prostor. Zato nam je Angelo svetoval, naj si vsakdo najprej označi svoj kotiček, torej svojo posteljo, saj smo na ta način fizično in psihološko zamejili svoj prostor, kjer smo se, četudi vmes ni bilo sten in vrat, lahko počutili varne,« je izkušnjo delila Kaja Avberšek, ki je med misijo najbolj pogrešala več gibanja in s tem kakšen športni pripomoček, medtem ko je vsem kadilcem največji problem povzročala odsotnost cigaret.