Naša angažiranost se v prvi vrsti odraža skozi naš specifičen odnos do dela. Kot kolektiv že osemnajsto leto delujemo izključno na entuziastični pogon, kar me, še posebej v teh časih, navdaja s posebne vrste ponosom. Kritičen in skeptičen odnos do potrošništva izražamo skozi naš instrumentarij, ki smo ga iz odpadnih materialov in odslužene tehnologije večinoma skonstruirali sami. In ne nazadnje smo enako kot do potrošništva skeptični tudi do zvezdniškega sistema, zato našega dela ne mistificiramo, temveč naše znanje in izkušnje z veseljem delimo skozi različne glasbene delavnice in predavanja.
Toda ali mislite, da ritem lahko nadomesti besedilo? Sploh glede na to, ker se »fizična« sporočila tolmači drugače kot tekstovna?Kar je izraženo skozi besedo, dojemamo kognitivno, ritem pa dojemamo predvsem telesno – jezik proizvaja pomenske učinke, ritem pa ritualne in ekstatične. Toda če oba pristopa združimo, se pomenski učinki potencirajo. Lep primer tega je hiphop. Sporočilnost ritma je torej intenzivna, a popolnoma odprta. Od tod tudi njegova prisotnost v najrazličnejših družbenih kontekstih: od plesnih zabav, športnih dogodkov in protestov do vojaških parad. Kolektiv The Stroj uporablja ritem kot temelj za ustvarjalno sodelovanje, raziskovanje in komunikacijo z občinstvom.
Prvo, kar je na že zunaj opaziti pri albumu Metafonik, je klasični gramofon v obliki pisalnega stroja na ovitku. Vemo: treba je udariti po tipki, da se zapiše črka – in udarec se zasliši. Ali gre za to, da ima vsaka beseda po svoje tudi svoj odzven?Imaginarna naprava na ovitku albuma – recimo ji metafon – je zamišljena kot pomenski generator, sestavljen iz tehnologij, ki veljajo za zastarele. Na naslovnico smo ga postavili, ker simbolizira osrednji koncept albuma – po eni strani gre za kritičen odnos do sodobnih tehnologij, ki nam obljubljajo več svobode, a smo z njihovo pomočjo tudi vedno bolj odtujeni in nadzorovani, po drugi strani pa ustvarjalno kombiniranje odsluženih tehnologij za naša glasbena raziskovanja. Ni vse dobro, kar je novo. In ni vse novo, kar je digitalno.
Sicer pa je album nastajal štiri leta, izdan pa je bil še leto kasneje, kar pomeni, da je ustvarjalni vakuum zasedbe trajal sedem oziroma osem let. Zakaj tolikšen premor?V vmesnem obdobju ni bilo nobenega premora, le moje – oziroma naše – delo je potekalo stran od oči javnosti. Leta 2007 je The Stroj zapustila večina dotedanjih sodelavcev in porabil sem kar nekaj časa, da sem sestavil novo ekipo, s katero bi lahko nadaljeval in razvijal ideje, ki smo jih nastavili na albumu Cona (2006). Z novimi člani je v kolektiv prišel tudi spočit duh, nove ideje. Svoj čas sta zahtevala tudi razvoj in izdelava elektromehanskih glasbil, s katerimi smo nadgradili že obstoječ tolkalski instrumentarij in se odprli proti novemu zvoku.
Verjetno je bilo na voljo tudi dovolj časa za piljenje idej.Ideje se ves čas razvijajo skupaj z njihovimi nosilci. Nobene končne postaje ni, le procesi, ki jih prečijo različna obdobja ustvarjalnega dvoma in zagona. Ker delujemo kolektivno, si ideje oziroma osnutke kompozicij podajamo med seboj, kar proces realizacije podaljša.
Ali so katere izmed njih vmes tudi zastarele?Selekcija je pomemben element vsakega ustvarjanja. Vedno težimo naprej od tistega, kar smo že naredili, k temu, kar bi še radi. Do lastne preteklosti in vseh, ki so sodelovali z nami, imamo spoštljiv odnos, nismo pa nostalgični. Rdeča nit ostaja ritem, fizičen pristop v izvajanju glasbe ter sestavljanje glasbenega jezika z lastnimi rokami. Vse ostalo puščamo odprto, kot je odprta usoda civilizacije.
Kakšna je bila v vmesnem času negotovosti »usoda« kolektiva?»Človeška, oh, prečloveška,« če parafraziram Nietzscheja. Zaznamovana s človeškimi slabostmi, novimi pogledi na kolektiv in lastno delo ter neustavljivo željo po nadaljevanju.
Instrumentarij se je torej izpopolnil, prilagodil in spremenil. Kaj je v tehničnem smislu novega glede fizično-zvočne podobe?Najbolj opazna je elektrifikacija zvoka, ki je posledica mojega zanimanja za zgodovino elektronske glasbe in fascinacije nad transformacijo zvoka v električni tok in digitalno informacijo. Prav tako so me očarale mašine, s katerimi so pionirji elektronske glasbe na začetku 20. stoletja začeli ustvarjati povsem nov glasbeni jezik. Tako sem začel razvijati nekakšen retrofuturistični glasbeni pristop in sem temu prilagodil tudi vizijo dela. Železja je zdaj na odru manj, je pa več zvoka ter nenavadnih ritmičnih struktur, v katerih zvok pisalnega stroja in zvok telefonske številčnice stopata v dialog z zvokom elektronsko popačenega berlinskega tramvaja, medtem ko čezenj v neusmiljenem stampedu galopira plemenski ritem odpadnih sodov. V tem smislu ustvarjanje še nikoli ni bilo tako vznemirljivo in zahtevno hkrati.
Omenili ste berlinski tramvaj. Nastanek albuma vsebuje tudi zanimivo geografsko os med Slovenijo in Berlinom...V letih 2009 in 2010 sem nekaj časa preživel v Berlinu, kjer sem pohajkoval s snemalnikom za zvok po različnih lokacijah in posnetke predeloval v zvočni material za kompozicije na albumu. Tudi sicer večine materiala nismo posneli v studiu, temveč na različnih lokacijah in v različnih situacijah. Večino tolkal in terenskih posnetkov sem posnel z žepnim snemalnikom, za studio smo uporabili nekaj prenosnikov. Skrajno poenostavljeno, cenovno neproblematično in učinkovito. Kompozicije so pristale v studiu šele v zaključni fazi produkcije, ki sta si jo opravila naš dolgoletni sodelavec Aldo Ivančič in Stane Špegel, bolj znan kot HouseMouse, ki je ustvaril tudi večino elektronskih pasaž in aktualni singel Zombie Hunters.
Na Metafoniku imamo opraviti z jasnimi elektronskimi premazi nadgradnje človeške sile, včasih se iz ozadja prikradejo celo modificirani elementi elektropopa. Zakaj takšna odločitev, če naj bi šlo pri vsem skupaj za kritičen premislek odnosa do tehnologije?Ko govorim o retrofuturističnem značaju albuma, imam v mislih uporabo tehnologij iz vseh zgodovinskih obdobij, od mehanske akustike tolkal prek elektromehanike efektorja, analogne elektronike teremina in trautoniuma ter vse do sodobnih digitalnih produkcijskih posegov, ki jih omogoča računalnik. The Stroj ostajamo bend na človeški pogon, elektronika pa nam sledi avtomatsko, s pritiskom na gumb.
Ko smo že pri skladbi Zombie Hunters – že po naslovu vemo, kam cilja. Ali pa se motim?Naslov ni naključen, komad je res nastal v vstajniškem času, ko so nam vsem pripisovali zombijevske atribute.
Sočasno ste ustvarili avtobiografsko dramo Odpadnik. V njej se življenjska filozofija podaja skozi metamehaniko. Kakšna je razlika med metamehaniko in metafoniko?Metamehanika je sintetična praksa, skozi katero združujem filozofijo z mehaniko in glasbo. Metamehanika povzema bistvo moje življenjske usmeritve in predstavlja konceptualno podlago tako pri delu z The Stroj kakor tudi pri samostojnih projektih.
Hkrati pa gre tudi za prehod junaka kot posameznika v kolektiv. Mar se s prehodom v kolektiv ne izgubi nekoliko mit junaka, ki je sam proti vsem?Dobri fantje, ki z žrtvovanjem rešujejo svet, so fantazma, od katere ima koristi predvsem Hollywood. Sam verjamem v skupnost, v zmožnost solidarnega sobivanja različnih ljudi na osnovi preprostih etičnih načel, ki jih lahko razume vsak otrok. Svojo izkušnjo črpam iz glasbenega življenja in iz izkušnje benda. Deset različnih osebnosti, vsaka s svojo izkušnjo, znanjem, inštrumentom in nalogo. V ozadju pa mnogo prevoženih kilometrov. Ko se vse ujame, se to začuti na katerem koli koncu sveta. V tem smislu je bend najvišja oblika skupnosti.
Ali gre dramo Odpadnik in novi album razumeti tudi kot ritual izganjanja potrošniškega (in še kakšnega) hudiča?Verjamem, da je gonilo vsakega ustvarjalnega početja neko temeljno nezadovoljstvo s stanjem stvari ali sveta. Lahko se upiramo in rušimo to, kar je, lahko pa tudi ustvarjamo – sledeč viziji tega, kar bi lahko bilo. Slednja pot mi je bližja. Idejna izpraznjenost vladajočih ideologij od nas zahteva, da razmišljamo o radikalnih spremembah v dojemanju sveta – tudi in predvsem o spremembah v lastnem načinu življenja. Hudiča je treba prepoznati najprej v nas samih, naših navadah, konformizmu in ignoranci. Ritualno izražanje nas po eni strani povezuje z univerzalno naravo človeštva, po drugi pa skozenj gradimo nove simbolne sisteme, ki bodo usmerjali naša dejanja v prihodnosti.
Kako se bo vse to udejanjilo na odru Kina Šiška? Kot koncert ali kot širši multimedijski ritual?Del kompozicij bo podkrepljen s kymatično vizualizacijo, s katero se ukvarjamo zadnja leta, zato se mi zdi oznaka multimedijski ritual kar primerna. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, in želim si, da bi nas bilo v Šiški čim več.