Robavsov glas ni niti izstopajoča »baritonalna znamka« niti velik instrument; tudi po namestitveni specifiki ni kak izrecen zgled. In vendar je občutljiv in obvladan, saj z njim ravna umetnik, ki je s svojimi mejami spoznal globlji cilj petja (premišljanje o samem sebi) in tudi sredstvo zanj (posvečenost intimnemu žanru, nadrobnemu glasovnemu vodenju, zvenenju besede). Pevčeva fantovsko neintelektualistična umetniška avra je daleč od neinteligentnosti; tudi vključitev slovenskih samospevov v drugi polovici sporeda nikakor ni bila le formalni odziv na obredno dolžnost do domače uglasbene poezije in do Prešerna. Sicer ne ravno redko slišane Škerjančeve, Lajovčeve, Gerbičeve in Vilharjeve pesmi so se kot poznoromantični izrastki navezale na ljubezensko-hrepenenjsko tematiko, načeto uvodoma s predromantične stopnje dela, ki velja za prvi pesemski venec (Daljni ljubici). Posebno pomenljivost Beethovnove stvaritve v sporedu ob kulturnem prazniku smo odkrivali v njenem izpostavljanju umetnostnega medija, pesmi kot sublimirane ljubezenske želje. Izvedbeno je ta začetek recitala deloval nekoliko manj prebujeno, saj so bile kitice podane pevsko preveč enolično in premalo vpete v makrostrukturo, ki namiguje na logiko prekomponiranega snovanja.
Prestop v krajši Schubertov niz je prinesel še en lirski »poetični manifest« (v koncertnem listu prevodno zgrešeno naveden kot Lajni, namesto Liri) in z njim morda izpovedno odločilen trenutek – »Liebe«. Pevčeva barvna odmera te rdeče niti se je zdela kot izvir njegovega nadaljnjega slojevitega, daljnovidnega, discipliniranega in obenem spontanega oblikovanja, položenega v klavirsko tkivo mnogoglasne izraznosti, ki jo je Kosmačeva stopnjevala z novim dramatičnim impulzom, zavezana, kot že doslej, tudi luščenju podrobnosti, harmonsko-kontrapunktnega komentarja, ritmičnega toka (s posebno rubatirano fineso prav v schubertovskem »šumljanju«), plesnih tipik. Izvajalca sta nas od nepozabnih, tiho napetih vrhuncev s Schubertom (Ti si mir, Zimski večer) vodila prek ekstrovertirano svobodnega temperamenta Dvořákovih Ciganskih pesmi k ponotranjanju in neponarejenemu doživljanju Škerjančeve patetične širine (antologijsko zgrajena Vizija), Lajovčeve vznesenosti (vrh v erotično temno intoniranem Poljubu) in Vilharjevih novoromantično zagnanih poskusov. Interpreta sta se v glasbeni pesemski pripovedi strnila s konflikti, zadržanimi čustvi, neizpolnljivimi pričakovanji; a prav tako sta bila med in nad njimi, v ozračjih pesmi, navsezadnje pa tudi v nujni izvajalski distanci. »Živeti umetnost pomeni presegati čas« (eno od gesel na letošnji Prešernovi proslavi) – pomeni torej preseči tudi človeško minljivost, ki se je je tik pred sklepom koncerta dotaknil baritonist v kratkem nagovoru.
Povsem drugačnemu dejanju v dvoje, osredotočenemu na estetsko-čutne dražljaje v zvoku in melodičnosti, smo bili priče v razprodani dvorani Slovenske filharmonije ob gostovanju flavtista Juliena Beaudimenta in harfistke Marie-Pierre Langlamet v srebrnem abonmaju. Oba sta skrajno elegantna instrumentalista in mojstra tonske domišljije. Flavtistova nit je stkana v najrahlejšem legatu, s kupolno zaokroženostjo slehernega tona oziroma magičnim artikulacijskim osmišljanjem. Langlametova je s harfo pojem živahne, dinamične, harmonsko jasne polnokrvnosti. Njun večer, razprostrt (povečini v priredbah) od Bacha do Piazzolle, ni imel namena seči dlje od posredovanja najžlahtnejšega ugodja. To obzorje pa sta vendarle presegla v nežni, tudi virtouzni obravnavi občutljivega razmerja med linijo in barvo v impresionistično-hispanoidnem osredju sporeda. Vrhunci: Debussyjev Sirinks (iz daljave) ter zapeljive arabeske oziroma zamaknjenost Ravelove Habanere in De Fallevih Španskih pesmi.