Lasati državljan z novim mladim ščenetom, ki še ni imelo privzgojenih občutkov pripadnosti je na primer oni dan prečkal enega osrednjih mestnih parkov. Njegov mladi razposajenec, ki niti ni bil na vrvici, je zaostajal za njim in blodil naokoli. Tako je vletel tudi v družbico postajajočih najstnikov, kjer se je neki deklič kakopak takoj navdušil nad njegovo srčkanostjo. Počepnila je k njemu in mu začela izkazovati nežnosti, medtem ko je lasati državljan neuspešno žvižgal psu in poskušal uveljaviti svojo pedagogiko. Ni pomagalo. Kajti mala je psu sicer z eno roko mahala v smer lastnika, češ da mora iti bučman tja, ne pa se muckariti pri njej, vendar ga obenem ni nehala božati in biti nežna z njim. Na koncu je Lasati moral do nje, jo celo nahruliti, češ da mu s tem, kar počne, ruši vzgojni koncept. In to zaradi lastne sebičnosti.
Glede slednje je bil nedavni žled katarzičen. Spustil je odnose na osnovno raven. Sorodniki iz prizadetega podeželja so se prihajali (in se še vedno) gret in hranit v neprizadeto prestolnico, medtem ko so gasilci ter drugi prostovoljci, ki so priskočili na pomoč, doživljali nepozabne dneve osebnega angažmaja ter polnega življenja. Žal tudi s smrtnimi žrtvami. A tovrstni dogodki predvsem povežejo ljudi, poenostavijo življenja in zbudijo tako imenovano človečnost. V kar spada tudi zgodba, ko sta osemdesetletna starca dobila agregat, na kar je starka svojemu partnerju najprej rekla: »Super. Sedaj me ne boš več mogel goljufati pri remiju.«
A te naravne katastrofe so podobne demonstracijam. Sprva so katarzične, potem ko se začne kupčkanje in drugo vrstno razčiščevanje, pa manj. Padala so drevesa in daljnovodi. Slednji kot kaki stari mamuti. Če se jih bo počistilo in preprečilo lubadarja, pri čemer je slišati, da se glede pridobitve delovne lahko v teh dneh izrazito tresejo v RKC, je bila katastrofa za gozdove celo dobrodošla. Obeta se jim nova rast, medtem ko bi se živelj lahko nadejal nižje cene za kubik drv jeseni. A obenem tudi nepovišanih cen elektrike! Ni dvoma, da je žled izrazito pokvaril račune našim elektrogospodarstvenikom. Kot je izjavil direktor gorenjskega elektrogospodarstva, ki sicer slovi po najbolj obnovljenem omrežju (in imajo zato najmanj škode), jim je denarja za večje naložbe v obnovo v zadnjih letih zmanjkovalo, ker jim je država pobirala dobičke.
No, naj se v teh poenostavljenih dneh poenostavljeno izjasnim, da me kot plačnika elektroračunov v državi, kjer je cena elektrike v rangu držav z enkrat višjim standardom, in kjer običajnežu v Bohinju podrejo kočo, ki je zgrajena na črno, nekdanjemu šefu Elesa Türku ob morju pa pač ne, sofinanciranje obnove omrežja izrazito ne zanima. Ker to, da se te naši državni kapitalisti, kadar jim gre, vedejo kot »hudi playerji«, kadar ne, pa začnejo cviliti in bi razpisali samoprispevek, je postalo takisto prepresedajoče kot hlinjenje ljubezni z zastonjskimi objemi. Privatizirani ali pač neprivatizirani. Nima veze. Biznismeni so. Naj za obnovo infrastrukture, s katero služijo, vzamejo kredit in ga odplačajo. Z nekaj samoodrekanja kakopak. Da na primer preskočijo izplačilo kakega zajetnega regresa. Žled je predvsem njihova velika priložnost.