Viktorija Car

Za hrvaško raziskovalko množičnih medijev in digitalnega aktivizma Viktorijo Car je bilo dogajanje v Bosni in Hercegovini kot znanstveni laboratorij v realnih razmerah. Docentka z zagrebške fakultete za politične vede je minuli teden v Ljubljani na konferenci COST na FDV nastopila s tezo, da nekaterih pomembnih protestov, ki so se v preteklosti zgodili na Hrvaškem, ne bi bilo, če ne bi bilo facebooka. Platforma, ki jo je pred natanko desetimi leti, februarja 2004, zasnoval študent na Harvardu Mark Zuckerberg, da bi se s prijatelji zabaval ob slikah sošolcev, je v komaj nekaj letih postala izjemno orodje upora množic. Ponuja bliskovite možnosti široko usmerjenega sporočanja in komuniciranja.

Na tak način so bile zasnovane vstaje v arabskem svetu, tako deluje gibanje Okupirajmo, tudi slovenski protesti lansko zimo so se rodili na facebooku. Na Hrvaškem je bil katalizator enak, pravi Viktorija Car. Začelo se je v letih 2008 in 2009. »Študentski protesti leta 2009 so se večinoma dogajali v še nedigitalnem svetu,« se spominja začetkov. »Facebook pa so študentje uporabljali za to, da so objavljali povezave na medijske zapise o svojem početju. Tako je facebook postal zbirališče informacij o protestnem dogajanju, organizacija protestov pa je še vedno potekala po mobilnih telefonih in e-pošti. Tudi študentske zahteve do politike, kako bi se moral spremeniti sistem visokošolskega izobraževanja, so potekale predvsem v živo. Facebook ni deloval kot forum za razprave.«

Na Hrvaškem je imel facebook v začetkih digitalnega aktivizma zelo specifično vlogo. Leta 2008 se je hrvaško ministrstvo za izobraževanje nenadoma odločilo, da bodo naslednje leto ob koncu srednje šole uvedli državno maturo. Dijaki tretjih letnikov so bili presenečeni, saj naj bi imeli samo še leto dni časa za priprave, poleg tega pa ministrstvo ukrepa ni obrazložilo. Dijaki niso vedeli, kateri predmeti bodo vključeni in kakšni bodo pogoji za opravljanje mature. Zato so se aprila 2008 v srednji šoli v Virovitici, majhnem kraju v Slavoniji, dijaki usedli za mizo in zelo precizno napisali petnajst točk, zakaj mature ne sme biti. Objavili so jih na facebooku skupaj z obvestilom, da bodo v ponedeljek ob devetih zjutraj v Virovitici uprizorili protest. Isti dan – bila je sreda – je neki zagrebški dijak na facebooku odprl stran »Proti državni maturi«. V tistem času, aprila 2008, je bilo uporabnikov facebooka na Hrvaškem komaj trideset tisoč. Do ponedeljkovih protestov pa je njihovo število že zraslo na osemdeset tisoč. Med njimi niso bili samo srednješolci, ampak tudi njihovi starši in vsi, ki jih je dogajanje zanimalo. Dogajanje so kmalu povzeli tudi osrednji mediji in v ponedeljek so se protesti razširili po vsej državi. Hkrati pa je v ponedeljek ob devetih zjutraj minister za izobraževanje priznal, da se je prenaglil, in je napoved državne mature preklical. Hkrati je skupino dijakov iz Virovitice povabil v delovno skupino za pripravo državne mature.

To je bil prvi primer digitalnega aktivizma, v katerem so mladi izkoristili družabna omrežja. Če ne bi bilo facebooka, ne bi bilo nikakršnih možnosti za to, da bi se v tako kratkem času dijaki iz vse države povezali v enoten protest. Tudi politika ne bi tako hitro reagirala.

Pozneje smo imeli na Hrvaškem še več primerov digitalnega aktivizma, leta 2008 denimo tudi proteste proti vladi pod geslom »Vi zategnite pas, banda lopovska!«. Pozivi so bili objavljeni na facebooku in pritegnili so veliko ljudi. Leto dni pozneje je bilo uporabnikov že tristo tisoč. Kljub temu so imeli pomembno vlogo pri utrjevanju pomena digitalnega aktivizma osrednji mediji. Ti so namreč demonstrantom nadeli naziv facebookovci. Tako so jih imenovali ne glede na to, da so se ljudje sprva večinoma vključevali v proteste na podlagi sekundarnih objav v medijih.

O tem težko govorimo. Vemo denimo, da je facebooku, ki je najbolj priljubljeno socialno omrežje, pridruženih največ oseb v starostni skupini od osemnajst do petindvajset let, tistih nad šestdeset pa je zelo malo. V nasprotju z nekaterimi drugimi državami, denimo skandinavskimi, kjer facebook predstavlja celotno demografsko sliko, na Hrvaškem facebook ne odslikava celotne družbe. Tudi sicer aktivističnih dejavnosti ni veliko. Facebook ljudje večinoma uporabljajo za zasebno komunikacijo in za promocijo svoje dejavnosti ali izdelkov. V mnoge državljanske akcije facebook niti ni vključen. Nedavna pobuda za spremembo ustave, ki jo je vodila državljanska iniciativa »V imenu družine«, je denimo temeljila na nagovarjanju ljudi na javnih zbirališčih in pri mašah v cerkvah. Zbirali so podpise za referendum, s katerim bi v ustavo vnesli določilo, da je zakonska zveza zveza med moškim in žensko. Del argumentacije so sicer predstavili tudi na digitalnih platformah, a večinoma so ljudi dosegli s plakati in stojnicami na ulicah. Nasprotna stran, ki se zavzema za pravice istospolno usmerjenih, je dala socialnim omrežjem več poudarka. Vendar se je to izkazalo za omejujoče, saj so na tak način dosegli samo »svoj« krog ljudi, ki imajo že tako in tako enako mnenje.

To je na Hrvaškem tipično.

Da. V glavnem gre za urbane skupine, ki so družbeno dobro ozaveščene in ki se angažirajo ne glede na tematiko. Zraven so, če je treba preprečiti gradnjo nakupovalnega središča v centru mesta, če je treba zaščititi okolje, če je treba protestirati proti vladi ali zaščititi pravice manjšin. Te skupine so v javnosti prepoznavne in imajo podporo nekaterih znanih osebnosti, igralcev, glasbenikov. Mednje sodijo tudi določene nevladne organizacije.

Uspeh ni množičen. Nanje na Hrvaškem letijo tudi kritike, da je njihov odnos do tem, za katere se zavzemajo, elitističen. Kot da bi bilo liberalno premišljevanje o državljanskih svoboščinah in človekovih pravicah ekskluzivna možnost, ki pripada samo urbanim, izobraženim državljanom, drugi pa živijo v jamah. Prav zaradi tega je pri državljanih, ki morda sicer razmišljajo na podoben način, a niso čutili pripadnosti krogu mnenjskih voditeljev, nastal nekakšen odpor. Na koncu denimo mnogi sploh niso šli na referendum, na katerem bi sicer lahko glasovali proti spremembi ustave.

Pri tem pa moram opozoriti še na to, da aktivistične skupine včasih dobesedno ugrabijo digitalne platforme in jih izkoristijo v svoj prid. Že od leta 2012 namreč spremljamo dogajanje na hrvaškem portalu Wikipedie. Povsem očitno je, da je na straneh, ki govorijo o hrvaški zgodovini, vsebina zelo pristranska, nacionalistična. Eden od hrvaških novinarjev je preveril, kaj se zgodi, če pisanje malo uravnoteži in nevtralizira. Wikipedia je pač odprta, vsakdo lahko ureja gesla v njej. Vendar se je izkazalo, da administratorji vsakokrat vsebino povrnejo v prejšnje stanje. To pomeni, da so administratorji hrvaške Wikipedie pripadniki ideološkega, nacionalističnega diskurza. Težava pa je v tem, da je Wikipedia zelo priljubljen vir informacij za osnovnošolce, srednješolce, študente. Ob tako vplivnem viru potem informacije postajajo realnost, tisto, v kar verjamejo. Takšen digitalni aktivizem ima lahko res daljnosežne posledice za generacije, ki rastejo ob njem.

Osrednji mediji so seveda javnost obveščali o vsem dogajanju. Na splošno pa slovenski protesti za hrvaške državljane niso bili preveč zanimiva tema. V debate so bile še najbolj vključene skupine, ki so tudi same aktivistične.

Še vedno je ključna osebna motivacija. Te pa ljudem ni mogoče predpisati. Redki posamezniki se osebno izpostavljajo in bojujejo za pravice drugih. Večina pa se jih aktivira šele tedaj, ko so osebno ogroženi. Dokler se dovolj velika množica ljudi ne sooči z enakim problemom, ki jih na enak način ogroža, ne bodo storili ničesar. Pomislite samo na arabsko pomlad, Ukrajino in to, kar se zdaj dogaja v Bosni in Hercegovini. Množični protesti se pojavijo tam, kjer se večina strinja o tem, kaj je njihov problem.